Nedelja Dobrega pastirja nam nevsiljivo govori o Božji dobroti in ljubezni do slehernega bitja. Bog hoče, da bi vsi ljudje prišli k njemu, ki je polnost Resnice in Življenja ter se ljubeče združili z njim ter s svojimi brati in sestrami. Pot, ki vodi do tega osrečujočega cilja pa je samo ena, kakor je samo eden tudi pastir. To je pot prizadevanja za sveto življenje, to je pot zvestobe Bogu in pot vestnega spolnjevanja svojih poklicnih dolžnosti. Na tej poti bližanja Bogu moremo in moramo biti drug drugemu v pomoč s svojim zgledom, z besedo in molitvijo. Vsako delo, vsak poklic, ki ga opravlja kristjan, je duhovni poklic. Vsako delo lahko človek naredi duhovno, ga poduhovi, če ga opravlja iz ljubezni do Boga in v dobrobit svojih bližnjih. Končno so vsi poklici od Boga. Kakšen blagoslov prinaša poklic matere, očeta, zdravnika, vzgojitelja in tako naprej. Zato vse poklice cenimo in spoštujemo.
Drugo so duhovni poklici v ožjem pomenu besede. To so duhovniški, redovniški in misijonarski poklic. Te imamo danes posebej v mislih in zanje molimo. Skrb za duhovne poklice je dolžnost vseh kristjanov.
Vemo sicer, da je Bog tisti, ki kliče in izbira. A prav tako vemo, da ta klic, to povabilo prihaja preko ljudi. Bog ne kliče »iz zraka«, Bog kliče po ljudeh. Ta Božji klic je mogoče sprejeti ali zavrniti.
Glede duhovnih poklicev se zdi, da prihajajo resnično težki časi. Božja beseda, ki smo jo danes poslušali, nam daje razumeti, da so bili težki časi vedno, da so bili že na samem začetku Cerkve. Na težke čase je opozoril tudi Jezus sam. v današnjem evangeliju ne govori samo o sebi kot o dobrem pastirju, ampak tudi o tujcih, o tistih, ki se trudijo uničevati, razdvajati, ljudi odtujiti Bogu. Jezus spregovori tudi o razkropljenih ovcah, ki ne najdejo več prave poti in so njihove stiske vse večje. Ali ne postaja to vse bolj usoda današnjih kristjanov?
Ko to premišljujemo, nas mora pretresti in moramo vzklikniti z Izraelci iz današnjega prvega berila: »Bratje, kaj naj storimo?« Apostolski prvak sv. Peter nam odgovarja: »Spreobrnite se!« Da, samo to: spreobrnimo se! Obrnimo se k Bogu! Nehajmo se Bogu umikati in izmikati. Obrnimo se k njemu, ki je za nas dal svoje življenje. Jezus – Dobri pastir je dal na križu prebosti svoje srce; umrl je, da bi mi živeli. Njegovo trpljenje, smrt in vstajenje od mrtvih so bili namreč potrebni, da mi lahko prejemamo zakramente. Kaj bi nam pomagalo živeti, če ne bi bili krščeni, če ne bi imeli Božjega življenja v sebi, če ne bi bili Božji otroci in dediči Božjega kraljestva? Kaj bi nam pomagalo živeti, če naši grehi ne bi bili odpuščeni v zakramentu sprave, če bi morali stalno živeti pod bremenom lastnega greha? Kaj bi nam pomagalo živeti, če ne bi v zakramentu svete birme prejeli darov Svetega Duha in ne bi imeli pravega pogleda na zemeljsko in na nebeško življenje? To so za vsakega človeka pomembna vprašanja, ki nas morajo izzivati. Če nas izzivajo, nam tudi ne bo vseeno, ali bomo imeli jutri mi in novi rodovi delivce teh Božjih darov?
Kaj naj torej storimo?
Na prvem mestu je gotovo molitev. Izberimo si kakšen svoj način molitve za duhovne poklice, molimo jo vsak dan, pridružimo se molitvenim pobudam, ki obstajajo v župniji. Za pravo molitev je potrebna žrtev: žrtev časa in žrtev volje, ki bi rada tisti čas počela kaj drugega. Jezus sveta ni odrešil na lahko, ampak s križa. Zato moramo tistemu, ki ga Bog kliče v življenje v duhovnem poklicu, pomagati, da bo lahko premišljeno, svobodno in velikodušno rekel: Tukaj sem! Danes mlad človek še zlasti lahko zapre svoje srce Božjemu vabilu, ker ga toliko vabljivih mikov odvrača od duhovnega poklica. Zato moramo mladim, ki jih Bog kliče, z molitvijo izprositi potrebno notranjo moč, trdno osebno vero in smisel za odpoved, da se bodo kljub vsem oviram pogumno izročili Bogu, pripravljeni tudi tvegati, da dosežejo tiste ideale, ki jim jih Bog odkriva v njihovem življenju.
Darujmo kdaj za sveto mašo za duhovne poklice. Izogibajmo se praznim kritikam in besedičenju na račun Cerkve in duhovnikov. Ne dajajmo drugim ljudem povoda za obrekovanje. Če so nekoč duhovniški poklic preveč idealizirali in poveličevali, ga mnogi danes neusmiljeno ponižujejo, blatijo in smešijo; v medijih, v javnosti, v civilnih ustanovah. Njihov namen je jasen, čeprav se tega, kar počnejo, dostikrat sami ne zavedajo: če ne bo duhovnikov, ne bo Cerkve. Izničiti duhovne poklice je najbolj zanesljiva pot do rušenja Kristusove Cerkve, kar je satanov načrt od začetka.
Duhovnike potrebujemo, sicer bo Cerkev izginila iz našega naroda, kakor se je v zgodovini marsikje že zgodilo. Duhovnike potrebujemo, sicer se ne moremo bližati Bogu in tudi Bog se ne more bližati nam.
Franc Likar, župnik
