Preskoči na vsebino


Živa voda

Evangelij tretje postne nedelje je zapisal apostol Janez in nam spregovori o Samarijanki pri vodnjaku. Ves dogodek je osredinjen na simboliko vode. Jezus utrujen sede na rob vodnjaka. Pride neka žena iz Samarije, da bi zajela vodo. Samarija je današnji Nablus in je ena od središčnih točk v judovsko-palestinskem sporu. Jezus prosi ženo, naj mu da piti; enako, kot da bi danes Jud prosil Palestinca. Na to žena Jezusa tudi spomni, ko mu omeni mržnjo, ki jo gojijo eni do drugih in izzove Jezusov odgovor: »Če bi vedela, kdo je ta, ki te prosi, bi ti prosila njega. Dal bi ti žive vode, drugačne od te v vodnjaku«. Naj žena razume, če more! Razumela ni, zaslutila pa je, da stoji na spolzkih tleh in se začne previdno izmikat: »Nimaš s čim zajeti«. Kot bi Jezus pričakoval ta ugovor, ženi razloži, da sta dve vrsti vode; ena, ki teče na tem svetu in odžeja telo in druga, ki se izliva v večnost, in ta voda je krst. To vodo pa lahko natoči samo Jezus. In ko ga žena prosi za to vodo, se z njim zaplete v globlji pogovor. Jezus ji pove, da kakor obstajata »dve vodi«, obstajata tudi dve ljubezni: Božja in človeška. Samarijanka je doslej skušala dati smisel svojemu življenju in napolniti praznino človeškega srca s človeško ljubeznijo. Toda zaman, kot ji razodeva Jezus, saj je zamenjala pet moških in sedaj živi s šestim. Pila je vodo, ki ne more pogasiti žeje, kar pomeni, da je iskala ljubezen tam, kjer je ni.

To ni samo njena težava, to je težava bolj ali manj vsakega človeka. Sreče ne iščemo tam, kjer jo je mogoče najti. To se nam dogaja tem bolj, kolikor bolj izgubljamo stik z virom žive vode, to je z Bogom, s Kristusom in z zakramenti, ki so ta živa voda, tekoča v večno življenje.

Samo pomislimo, kaj se je v naši dobi zgodilo z besedo »večno življenje«, »večnost«. Beseda večnost je imela v preteklosti neko posebno težo. Misel na večnost je ljudi bodrila, tolažila, jim dajala pogum v prenašanju bremen in preizkušenj življenja. Za modernega človeka je beseda večnost postala neuporabna, prazna. Zato si današnji človek take žive vode, o kateri govori Jezus, sploh ne želi; kaj pa bi z njo! Človek se danes čudi, nasmehne in zmaje z glavo, ko sliši, da je ravno beseda večnost nekoč držala ljudi pokonci.

In kakšne so posledice tega razvrednotenja pomena in vsebine besede večnost? Človek se je spet znašel, tam, kjer je bila Samarijanka, preden je srečala Jezusa. Išče, izbira, jemlje, odmetava, menjuje in nič več ga ne odžeja, potešitve ni. Življenje postaja dolgčas in naveličanost. Ni moči, ki bi človeka držala pokonci, ker je porušeno ravnovesje med materialnim – posvetnim in duhovnim.

Vsi še poznamo stare vrste tehnico (vago), ki ima na eni strani utež, ne drugi pa krožnik s stvarmi, ki jih stavimo vanj. Če utež zdrsne s svojega mesta, stvari s krožnika zletijo po tleh. Prav to se dogaja v življenju. Če manjka utež večnosti, se nam vse vrže iz ravnovesja. Manjka mera. To mero pomeni Bog, njegovi zakoni, ki jih je dal človeku na pot, ko ga je ustvaril. Človek si domišlja, da bodo stvari na tehnici stale same od sebe. Odmislil je tisto utež, ki mora biti na drugi strani. Ta druga stran je večnost in v njej Bog. Brez Boga na tem svetu ne bomo ostali v ravnovesju.

Nobena ustvarjena, zemeljska stvar ne more postaviti tega ravnovesja, kakor nobena stvar ne more potešiti žeje po neskončnem. Človeško srce je žejno življenja in sreče, ker je takšno ustvaril Bog, in kot nekak težnostni zakon položil vanj to hrepenenje, to žejo. Že prerok Jeremija tiste, ki zapuščajo Boga in iščejo srečo v zemeljskih stvareh, primerja ljudem, ki zapustijo studenec žive vode in si skopljejo kapnice, ki ne morejo držati vode. Tudi Jezus pravi Samarijanki: »Kdor pije od te vode, bo spet žejen; kdor pa bi pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen…« se pravi, bo potešen v hrepenenju po večnem.

Postni čas želi v nas zbuditi nekaj domotožja po večnosti, nekaj tistega hrepenenja po polnejšem življenju, kot ga je zbudil Jezus v duši Samarijanke. Post je čas, da zajamemo živo vodo, ki temu hrepenenju dala novo moč.

Kaj je ta živa voda, ki nam jo ponuja in daje Jezus in postaja za nas vir vode, tekoče v večno življenje? To je najprej njegova božanska ljubezen do nas, njegovo nerazdružno prijateljstvo, njegova resnica, ki jo je šel potrdit na križ, njegova svoboda, ki nam jo podarja, ko nas rešuje jarma greha. Ta živa voda je njegovo veselo oznanilo, da imamo v nebesih Očeta, ki nas vabi k sebi in je poslal svojega edinega Sina, da nam s svojo smrtjo in vstajenjem odpre vrata v ta dom večne sreče. Ta živa voda je Kristusova odrešenjska milost, ki prihaja iz zakramentov; krsta, birme, evharistije, spovedi, svetega zakona.

Jezus nas kakor Samarijanko blagruje, če bomo premogli toliko modrosti, da bomo svoje srce odprli zveličavnemu delovanju postnega časa.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF