Ena od resnic o človeku, ki jo naglaša Božja beseda današnje, prve postne nedelje, je tudi ta, da smo ljudje v tem življenju na različne načine preizkušani zato, da bi se izkazali vredni sprejeti tiste darove, ki nam jih Bog daje. Vredni tako, da bi bili zanje hvaležni in da ne bi pozabili, da so od Boga.
Tako sta bila preizkušana Adam in Eva v raju, ki nista zdržala in sta na preizkušnji padla. Tako so bili preizkušani mnogi ljudje, ki jih je Bog izbral za kakšno posebno poslanstvo: Abraham, Mojzes, Marija, Sveti Jožef, če omenimo le nekatere. Spominja se jih sveti Pavel, ko pravi, da so šli skozi mnoge stiske in ostali zvesti. V čem je skrivnost njihove vzdržljivosti, da jih preizkušnje in z njimi mnoge skušnjave, da bi popustili, niso odvrnile od Boga. Skrivnost je v spoznanju, ki so se ga trdno držali, namreč, da je človek ustvarjen od Boga. To pa pomeni, dvoje: da človek ni zadnji gospodar svojega življenja in da se mu ne more zgoditi nič zares hudega, ker je Bog vedno na njegovi strani. Človek ni bog in ne more postati kakor on; je pa Božja stvar, ki jo Bog neskončno ljubi. Prav zaradi te ljubezni pa človek ni stvar med drugimi stvarmi, ampak je krona vsega. Dana sta mu razum in svobodna volja, kar pa mu nalaga tudi težko odgovornost: da se sam odloča in sam izbira, toda vedno kot služabnik in nikoli kot gospodar. To pa v človeku vedno povzroča napetost in ga vodi v skušnjavo, da bi bil več kot sme biti; da bi bil gospodar in ne oskrbnik. Da ne bi bil od nikogar odvisen in nikomur odgovoren. Zato se začne dogajati, da Bog izriva iz svojega življenja, dokler ga enostavno ne zanika.
To skušnjavo simbolizira kača, ki Božjo besedo spači do te mere, da človek ne verjame več Bogu ampak satanu. Kača človeku pokaže zmaličeno podobo Boga, da Boga ne prepoznava več ne kot svojega stvarnika ne kot svojega Očeta. Posledica tega je, da se človek ne obnaša več tako, kot mu je primerno in kot je zanj naravno. Ko človek sledi popačeni podobi Boga, pride do svoje lastne popačenosti.
Hudi duh nima meja. Hoče iti do konca. Spravi se na samega Božjega Sina. Pred njim se pojavi s trojno skušnjavo, predvsem nam v opozorilo in svarilo.
Prva skušnjava, da kamni postanejo kruh, je vabilo k posvetnosti, pozemeljskemu razmišljanju in ravnanju. Kaj vse predstavlja ta skušnjava za nas danes. Koliko je reklam, oglasov, nasvetov za boljše telesno počutje; ker kruh ni dovolj, ker ga je preveč in smo ga siti – potrebujemo prehranska dopolnila. Ali ni to norost: presiti ljudje potrebujemo prehranska dopolnila! Tisti, ki umirajo od lakote jih seveda ne potrebujejo. Nevede postajamo naivne žrtve ljudi, ki kujejo dobiček na račun praznih obljub in človeške neumnosti. Kakor kača v raju ti dopovedujejo, kako jih skrbi zate, kako je dobro, da vendar narediš nekaj zase. Če boš mislil nase, pa ne boš mislil na druge, v tebi bo umrla ljubezen in satan to predobro ve. Ta prva skušnjava se satanu sijajno obnese.
Druga skušnjava se nanaša na vero. Skušnjavec pelje Jezusa na vrh templja: Jezus naj se vrže in prihiteli bodo angeli. Kaj to pomeni: jaz lahko delam še tako velike norosti, še požvižgam na Božje in cerkvene zapovedi, bo že Bog poskrbel, da bo vse v redu, saj je dober in usmiljen, saj Bog ni tak kot zadrta Cerkev in njeni župniki.
Tudi s to skušnjavo satan žanje sijajne uspehe.
Tretja skušnjava je skušnjava moči in gospodovanja: »Vse to ti dam, če predme padeš in me moliš!« Kaj lahko da satan človeku? Nič, ker ni nič njegovega, vse je Božje. Satanovo postane takrat, ko človek Bogu vzame in da satanu. K temu satan nagovarja človeka in s tem človek resnično poklekuje pred satanom. Kako se obnašamo do tega, kar je Božje? Do svojega telesa, do svojega bližnjega, do narave in vsega, kar narava pomeni za človeka? Satan dobro ve, kako se uniči svet.
In za konec: Jezus je zmagal. Kako? Z enim samim orožjem: z Božjo besedo. Ne s človeško, ne z neko novo, svojo, ampak s tisto, ki jo je slišal pri Očetu. Moremo jo slišati tudi mi, imamo jo v Svetem pismu. Odprimo se ji, ko se v postnem času še močneje oglaša.
Franc Likar, župnik
