Na začetku svojega javnega delovanja, potem, ko je Jezus poklical prve učence in naredil nekaj čudežev, so se ob njem začele zbirati velike množice ljudi. Na vzpetini nad Genezareškim jezerom se je tako zbrala nepregledna množica. Evangelist Matej zapiše, da jih je Jezus začel učiti. To poučevanje je evangelist Matej strnil v znamenit Jezusov govor na gori, katerega središčne besede so osmeri blagri. Imamo jih za biser nove zaveze, radi jih primerjamo s starozaveznimi deseterimi Božjimi zapovedmi, ki jih je Bog dal Mojzesu na Sinaju. Včasih rečemo, da je v blagrih Jezus povedal isto, kar piše na Mojzesovih tablah, na drugačen, bolj prijazen način.

Morda smo včasih že slišali tudi posmehljivo govoriti o teh Jezusovih blagrih; kot da Jezus poveličuje neumne, plašne, ljudi, ki si ne znajo pomagati ali da daje potuho lenim. Takšni in drugačni pomisleki so seveda dokaz nerazumevanja ali pa podtikanja. Jezusovo blagrovanje ubogih, trpečih, nenasilnih, lačnih, čistih v srcu, preganjanih, je oznanilo nove prihodnosti, ki jo oznanja Kristusov prihod na svet, v kateri bo človek zares ukoreninjen v Bogu, ko človek ne bo samo na zunaj pripadal neki verski tradiciji, ampak bosta Bog in človek postala eno; ko bo človek nosil Božjo postavo zapisano v srcu in ne več samo na kamnitih tablah. Ko bo človek iz resnične ljubezni do Boga sprejel njegovo postavo, ko bo postava resnično postala kriterij, merilo njegovega ravnanja, ko bo iz nje resnično živel. Tak človek bo zaživel nove odnose do Boga in do sočloveka.

Za človeka je velika milost, da v blagrih najde pravi odnos do Boga in do soljudi. To je osem kažipotov za naše ravnanje, za našo življenjsko hojo. Jezus nam je v blagrih dovolj razločno povedal, da se Bogu lahko približamo samo, če smo se pripravljeni približati sočloveku. Kolikor smo pripravljeni z njimi deliti veselje in žalost, uspehe in neuspehe, biti do njih dobri, usmiljeni, pravični, iskreni, miroljubni in spravljivi.

V Jezusovem duhu blagrovan je tisti, katerega sreča ni odvisna od zemeljskega bogastva in uspešnosti, ampak od uresničevanja tega, kar je spoznal kot Božjo voljo;

tisti, ki ga bolečina ne zagreni in ne otopi, marveč je sposoben solidarno prenašati zlo, »jokati z jokajočimi«;

Seveda večkrat kdo reče, da se jezi na Boga, da se z Bogom krega… Ne glede na to, ali je to prav ali ne, ali je to greh ali ne, pa nesporno velja: dokler se z Bogom kregaš, nisi srečen, nisi potešen…. Človek pa stremi k sreči. In k naši sreči stremi tudi Bog. Srečen boš, ko se bo tvoj prepir z Bogom spremenil v objem križa. Jezus blagruje tiste, ki imajo to moč.

V Jezusovem duhu je blagrovan:

tisti, ki se ni dal zapeljati skušnjavi nasilja, marveč vztraja v prepričanju, da človekovo srce spreminjata le dobrota in ljubezen;

tisti, ki se ni zaprl v namišljeno veličino svojega jaza, svoje pravice, marveč je naravnan na Božjo pravičnosti in na usmiljenje do človeka;

tisti, čigar srca ni zasenčila tema poželenja, marveč se trudi, da odvrača od sebe vso umazanijo sodobnega obnašanja.

Seveda ta logika nasprotuje logiki tega sveta, sveta, ki je zaverovan v uspeh, v zmago močnejšega nad šibkejšim, v imetje in slavo. Vzporedno s tem pa doživljamo, kako prav ta logika svet vedno bolj ogroža in mu grozi z uničenjem. Vedno več je ljudi, ki dajo prav Jezusu in blagrom, ki jih predlaga. Vse več ljudi vidi v izpolnjevanju blagrov rešitev za ta svet. Zagledanost v človeka nas je pripeljala do stopnje, ko je človek osamljen in zanj ni nikomur mar. Jezus pa v blagrih razločno pove, da je pravo srečo treba iskati tako, da gre človek sočloveku naproti. Da nas pot k Bogu vodi po poti, po kateri hodi človek, druge poti ni. Kolikor smo pripravljeni z drugimi ljudmi deliti veselje in žalost, uspehe in neuspehe, biti do njih dobri in usmiljeni, pravični in iskreni, miroljubni in strpni, toliko smo bliže Bogu.

Seveda je v očeh sveta takšen način življenja norost; svet išče sreče v pridobivanju in uživanju. Jezus pa v sovjih blagrih te površne človeške predstave o sreči postavi na glavo. Do prave sreče pa se dokopljejo le tisti, ki odkrijejo duhovno revščino zanašanja nase in zapiranja v svojo ozkost ter se učijo popolne predanosti Bogu, ki jih notranje osvobaja in osrečuje. Iz tega črpajo moč za vztrajanje in razdajanje. Neminljiva prihodnost je v rokah ubogih in skromnih, ponižnih in preprostih, krotkih, čistih in poštenih; tistih, ki znajo odpuščati, celiti rane in prinašati mir; tistih, ki so zaradi svoje zvestobe Bogu zasramovani ali celo preganjani. Ti so kakor luč, ki sveti drugim. Njihove besede, dejanja in ves način življenja soljudem približujejo Boga. Blagor nam, če bomo tudi mi med njimi.

Franc Likar, župnik