V prvih nedeljah po končanih božičnih praznikih sledimo začetkom Jezusovega javnega delovanja: Jezusov krst; prejšnjo nedeljo je Janez Krstnik predstavil program Jezusovega delovanja, ko je pokazal nanj kot na Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta. Danes pa je Jezus izbral svoje učence, apostole. Vsak, ki hoče narediti veliko in pomembno delo, poskrbi za dobre sodelavce. To je še toliko bolj pomembno, če želi, da se bo njegovo delo, ki ga je zastavil in začel, nadaljevalo tudi po njegovi smrti. Eno izmed osnovnih pravil, kako uspeti, je: izbrati si dobre sodelavce.
Ali so bili apostoli dobri sodelavci, dobra izbira za Jezusov projekt? Kakšni so bili apostoli, ko jih je Jezus izbral za svoje sodelavce. Gotovo so bili dobri in sposobni, saj so opravili ogromno delo. Toda, ali so bili takšni že prej, preden jih je Jezus poklical? Zdi se, da prej niso bili kaj posebnega. Največ izmed njih je bilo navadnih ribičev. Očitno se je ribiški poklic zdel Jezusu primeren, da si prav med ribiči izbere sodelavce.
Kaj je značilno za ribiški poklic? Kot ribiči so se apostoli naučili biti potrpežljivi in vztrajni v čakanju na ugodno priložnost za ulov, ko so se borili z različnimi vremenskimi neprilikami. Bili so pogumni, ko so se z borno opremo podajali na nevarno genezareško jezero, ki je bilo značilno po tem, da so ga lahko v trenutku prekrili nevarni oblaki in se je razbesnel vihar.
Ribič je človek pravega trenutka. Prava prilika se ne pojavi vsak dan; ko pa se pojavi in kjer se pojavi, jo je treba izkoristiti, drugače lahko ostaneš lačen, ti in tvoja družina. Tudi pozneje, ko so kot apostoli šli preko mej Palestine, k drugim narodom, v nove kulture, so se morali prilagajati trenutnim priložnostim, da so lahko oznanjali. Ribič mora znati izbrati pravo vabo za pravo ribo. Kar poslušalec potrebuje, temu bo prisluhnil in tisto ga bo nasitilo in odžejalo.
Pravi ribič tudi ne sili v ospredje, ker lahko preplaši ribe. Pravi oznanjevalec ostaja v ozadju, saj ne oznanja sebe, ampak Kristusa.
Veliko dni in noči so prebili v čolnih na odprtem morju. Pogovarjali so se o marsičem, gotovo tudi o pričakovanem Mesiju in o smislu življenja. Ustvarjali so skupnost, pri tem pa so se pustili voditi Resnici in Ljubezni. Dela, ki so ga opravili, niso pripisovali sebi, ampak delovanju Svetega Duha, ki jim ga je Jezus poslal.
Poklic ribiča je v tem pomenu poklic vsakega kristjana, ne samo apostolov, škofov in duhovnikov, čeprav teh na prvem mestu. Naš poklic je potrpežljivost v pridobivanju ljudi za Boga. Potrpežljivost in vztrajnost sta potrebni med svojimi domačimi.
Lastnost krščanskega poklica je poznavanje trenutkov, ko lahko nekomu posredujemo evangeljsko sporočilo; niso vsi trenutki ugodni in primerni za oznanilo evangelija. Ko pa imamo priložnost, ko je trenutek ugoden, ga moramo izkoristiti in ne pustiti, da gre mimo. Neugodnih priložnosti pa se ne smemo ustrašiti in se obrniti proč; poskusili bomo znova. Na vse to bi, kot kristjani, morali biti veliko bolj pozorni kot smo. Če bi bili, ne bi toliko ljudi, naših sodobnikov, ostalo zunaj.
Apostoli so bili izbrani iz širšega kroga učencev. Pri Jezusu so se učili življenja po veri. Niso bili izbrani najboljši glede na znanje verouka in teologije, niti ne najboljši po merilih ljudi. Pomislimo samo na Mateja, osovraženega izterjevalca davkov, ki je bil v bistvu sodelavec okupatorja. Eden takšnih, ki ga ljudje ne bi nikdar izbrali, je bil Simon Gorečnik, zelot – po naše terorist. Zeloti so bili tajna organizacija, ki se je z nasiljem, tudi za ceno lastnega življenja, podtalno borila za svoje ideje.
Izbira je vedno Božja in je za nas skrivnost. Jezus ni nikoli povedal, zakaj je izbral prav nas.
Jezus je apostole izbral, da bi bili z njim . Apostoli so bili z njim tri leta, noč in dan. Po njegovem odhodu s tega sveta pa so bili z njim tako, kot smo lahko tudi mi – v premišljevanju Božje besede, molitvi, prejemanju zakramentov in v bratski ljubezni z drugimi ljudmi.
Jezus bi lahko izbral tudi drug način, da bi se širil njegov nauk. Lahko bi na primer napisal knjigo, pa nam ni napisal ene same besed, razen nekaj čačk v pesek, ko so mu farizeji pripeljali grešnico, da jo poleg njih obsodi tudi on. Vedel je, da se Božje kraljestvo ne bo širilo s knjigami, ampak z ljudmi; ljudmi, ki so navdušeni, ki jih lahko osebno srečamo in jim postanemo prijatelji. Ljudmi, s katerimi lahko ustvarjamo skupnost – Cerkev. V istem čolnu smo zato, da se pogovarjamo, da naše različne misli in mnenja povežemo z skupno vezjo ljubezni do Kristusa in Cerkve, tega čolna, na katerem smo. Na to pomislimo danes, na nedeljo molitve za edinost kristjanov in prosimo, da bi gradili edinost Kristusove Cerkve vsak dan znova, kjer smo in kar koli delamo.
Franc Likar, župnik
