Začetek novega leta prebuja v človeku različne misli in pričakovanja. Nekateri se obračajo v preteklost, na katero gledajo eni s pridihom nezadovoljstva zaradi česa bolečega, kar so doživeli; drugi vidijo preteklost samo kot hitro bežeči čas in edina novost je v tem, da so eno leto starejši. Tretji pa vidijo svojo preteklost kot čas poln priložnosti, ki so jih po svojih močeh izkoristili, se v njih marsikaj naučili, obogatili sebe in druge. Samo takšni ljudje pa lahko tudi v prihodnost, v novo leto, zrejo z veseljem, hrepenenjem in z novimi pričakovanji. To je še kako pomembno, saj prihodnost, ki se obeta, navadno ne zbuja dobrih pričakovanj, ampak zgolj zaskrbljenost, negotovost in posledično tudi apatičnost. Zaradi tega izgubljamo življenjski optimizem in pripravljenost za dobro. Krščansko upanje pa je čisto drugačno. Govori nam namreč, da je Bog gospodar življenja, časov in vekov. Pri velikonočni vigiliji, na veliko soboto zvečer, v liturgiji ob blagoslovitvi velikonočne sveče, duhovnik izreče pomenljive besede: »Kristus včeraj in danes, začetek in konec, alfa in omega, njegovi so časi in vekovi, njemu slava in oblast vekomaj.« Te besede povedo, da je Kristus središče obstoja sveta in našega bivanja. Res je, da vsak od nas doživlja sebe kot enkratno bitje, kakor da je vse osredotočeno na nas. Toda sebe in naše bivanje lahko razumemo le v luči Kristusa. To pomeni, da je razlog našega obstoja v Bogu. Razlog naše poklicanosti v življenje pa je, da delamo dobro.
Polni želja, prošenj in obetov vstopamo v novo leto. Tako je prav. Bog je v človeka vsadil duha upanja, hrepenenja po novem, vedno lepšem in polnejšem življenju. Zato ni nič narobe s tem, če drug drugemu, navsezadnje tudi sami sebi voščimo srečno in blagoslovljeno novo leto. Da bi nas Božji blagoslov napravil boljše kot smo bili lani, bolj poslušne Božji besedi.
Prvi praznik v letu, prvi dan, je v bogoslužju posvečen Mariji. Ona je živela v takšni povezanosti z Bogom, kakršno Bog predlaga vsakemu od nas. Na začetku odrešenja je Bog to prihodnost zaupal Mariji. Ona je začetek našega veselja, kot jo kličemo v litanijah. Naše veselje se bo rojevalo iz poslušnosti Bogu. Veselje prinaša mir. Ona je Kraljica miru. To je spodbudilo papeža Pavla VI., da je natanko pred 50. leti, leta 1967, 1. januar razglasil za svetovni dan miru. Za letošnji jubilejni, 50. svetovni dan miru, je papež Frančišek napisal poslanico z naslovom Nenasilje: stil politike miru. Nasilje nikoli ni zdravilo za svet, ki je že tako ranjen od zla. Nasilje vodi v smrt, tako v telesno kot v duhovno smrt.
Jezus pozna strahoto zla, ki ga prinaša nasilje. Sam je na zemlji preživljal nasilne čase. Učil je, da je pravo bojno polje, na katerem se spopadata nasilje in mir, človekovo srce: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli«. Toda Kristusovo oznanilo je glede nasilja pozitivno: neutrudno je oznanjal brezpogojno Božjo ljubezen, ki sprejema in odpušča in je svoje učence učil, naj ljubijo sovražnike, naj nastavijo drugo lice. Ko je Jezus grešnico, ki so jo obtoževali prešuštva, branil pred kamenjanjem, in ko je v noči pred svojo smrtjo ukazal Petru, naj spravi meč, je začrtal pot nenasilja, ki ji je sam ostal zvest do trenutka sovje smrti na križu.
Zato se vsak, kdor sprejme Jezusovo veselo oznanilo, odpove nasilju in se v skušnjavi maščevanja pusti zdravljenju Božjega usmiljenja. Sv. Frančišek je naročal svojim bratom: »Mir, ki ga oznanjate z usti, še obilneje krepite v svojih srcih.« Biti pravi Jezusov učenec danes pomeni, da sprejemamo njegovo priporočilo nenasilja. Za kristjana je nenasilje način bivanja, nekaj samoumevnega.
Stezo nenasilja moramo najprej prehoditi tam, kjer smo: v svoji družini. V družini se učimo medsebojnega sporazumevanja in nesebične skrbi drug za drugega. Najprej se morajo v družini navzkrižja in spori presegati s pogovorom, z iskanjem koristi drugega, z usmiljenjem in odpuščanjem, nikoli s silo. Iz osrčja družine se radost ljubezni širi v svet in obseva vso družbo.
Sveto leto usmiljenja, ki smo ga pred kratkim sklenili, nam je pomagalo, da smo se bolje zavedeli, kako so številni ljudje danes izpostavljeni nasilju. To so naši bratje in sestre. Zato se mora kultura nenasilja začeti med brati in sestrami, doma. Jezus nam ponuja čudovit priročnik, iz katerega se lahko učimo: to so njegovi osmeri blagri. Blagri zarisujejo podobo človeka, ki je svet, dober in pravičen. Blagor krotkim, pravi Jezus, blagor usmiljenim, blagor delavcem za mir, blagor čistim v srcu, lačnim in žejnim pravice.
Svojo željo in hrepenenje vsega človeštva, ki si želi miru, izročimo Božji Materi, ki stoji z nami na pragu novega leta. Njej Bog ne odreče nobene prošnje, s katero mi prihajamo k njej. Vsem nam pa naj sveti z zgledom svoje pozornosti do sočloveka in spoštovanju njegovega dostojanstva. Z njo bo naše novo leto zares srečno in blagoslovljeno.
Franc Likar, župnik
