»Pojdimo torej v Betlehem pogledat to, kar se je zgodilo in nam je sporočil Gospod!« Danes, na praznik Gospodovega rojstva smo mi vsi povabljeni, da se pridružimo betlehemskih pastirjem, saj je tudi nam sporočena in že ničkolikokrat oznanjena resnica o Odrešenikovem rojstvu. Pastirji na betlehemskih poljanah niso pomišljali in so šli na pot, čeprav niso natančno vedeli, za kaj gre. Slutili pa so, da gre za nekaj velikega, za nekaj božanskega. Ta novica je pretrgala krog njihove sive vsakdanjosti, v kateri se vse samo ponavlja in se nikoli ne zgodi nič novega. Božji poseg je nenaden in pomeni novost, pomeni preobrat v dogajanju in preobrat v človekovem življenju. To se ni zgodilo prvič; to se je zgodilo Mariji, ko je prišel k njej nadangel Gabrijel z veselo novico, da bo postala Odrešenikova mati. To se je zgodilo Zahariju, to se je dogajalo ničkolikokrat v stari zavezi, ko je Bog posegal v življenje izvoljenega ljudstva in posameznikov v njem. Vsak tak nenaden Božji poseg v človeku zbudi veselje, In to je tudi njegov namen. Bog nikdar ne straši. Bog prinaša veselje.

Očitno pa je za to veselje treba narediti nekaj korakov. Še prej je treba svoj pogled dvigniti v nebo, od koder prihaja Božje oznanilo. Naše oči so pogosto preveč napolnjene z gledanjem v tla, z ukvarjanjem z našo vsakdanjostjo, da zlahka spregledamo znanilce drugačne resničnosti, drugačnega sveta, kot ga živimo iz dneva v dan. Tako močno smo zazrti vsak v svoje črede, v svoj jaz, v svojo službo, v svojo kariero, tudi v svoje neštete skrbi: brezposelnost tega ali onega človeka, zdravje, zasvojenosti in še nešteto drugega. Ne vidimo pa, da je življenje veliko več kot zemlja, veliko več kot naše skrbi. »Poglejte, ozrite se kvišku, zakaj vaše odrešenje se približuje!«, nam je ves advent klical prerok Izaija.

Potem se je treba odpraviti na pot. Treba je dvigniti noge, stopiti od tam, kjer se počutimo varno in tvegati. Tvegati, da bomo naleteli na drugačne razmere, na revščino, na umazanijo in mraz. Tega nas je strah. Pastirji pa so tvegali in šli. Pustili so črede, tvegali, da se jim bo kaj zgodilo, ko bodo brez njih. Od čred so bili življenjsko odvisni.

Zdi se nam, da se to, kar se je zgodilo takrat v Betlehemu na tako drastičen način ne more zgoditi. Da bi se današnjih razmerah nekdo rodil v hlevu. Pa še tako malo več je hlevov. Toda hlevi so, in to še bolj hladni in kruti od tistega v Betlehemu. Ti hlevi so neštete razbite družine, domovi, kjer ni razumevanja, kjer ni odpuščanja, tam, kjer je revščina medsebojnih odnosov, polnih poniževanja, to so hlevi osamljenih, zapuščenih in pozabljenih ljudi, ki niso nikomur mar; to so družine, katerih sin ali hči sta se oddaljila in nočeta več domov… Ali se ves svet pravzaprav ne spreminja v en sam mrzel in reven hlev?

Če ne prisluhnemo njegovemu vabilu, če se ne premaknemo, je nevarno, da se zapremo v vseenost, zadovoljni, da nam je lepo in da Gospoda sploh ne potrebujemo. Koliko ljudi se danes odloči za takšen način življenja. Brez Boga jim je čisto lepo. Ko potrka na njihov vrata in jih spomni nase na praznik, kot je današnji, ga vljudno odslovijo: »Hvala, ne potrebujemo te. Imamo veseli december, pri tebi nimamo kaj iskati.« Vse več naših sodobnikov mu iz dneva v dan to ponavlja. Žal ne vedo, kako hitro se jim lahko zgodi, da bodo svoje tople in svetleče domove preuredili v mrzel hlev.

Gospod stopa najprej k nam in nas vabi, naj ga obiščemo, naj ga prepoznamo v vseh tistih ljudeh, ki morajo prenašati kruto usodo hleva. Vabi nas, naj tvegamo, naj se približamo. Božično veselje je za vse ljudstvo in on želi, da ga širimo med vse ljudi.

Bodimo podobni pastirjem, ki so se med seboj opogumljali in spodbujali. Čeprav Bog nagovarja posameznika, je prostor za srečanje z njim občestvo,. Skupaj moramo na pot. Če človek hodi sam, je preveč strahov, preveč pomislekov, ki ga zadržujejo. Ti strahovi ga lahko ohromijo, da sploh ne gre na pot, ali pa omaga in klecne. Kdor je sam, danes težko ohrani vero. Zlasti je tako pri mladih ljudeh. Skupaj moramo hoditi. Skupaj moramo doživljati Božič, skupaj stati pred jaslicami, skupaj prepevati božične pesmi in skupaj obhajati evharistijo. Tu bomo srečali Gospoda in od tu ga bomo ponesli med druge ljudi.

Franc Likar, župnik