Na današnjo, že tretjo adventno nedeljo, ko vse bolj pričakujemo praznik Jezusovega rojstva, nam apostol Jakob v 2. berilu priporoča potrpežljivost: »Potrpite do Gospodovega prihoda. Poljedelec pričakuje sad in potrpežljivo čaka«. Apostol govori o bližini Gospodovega prihoda in kakšna mora biti ob tem naša drža pričakovanja. Vsako pričakovanje mora spremljati potrpežljivost. Pričakovanje z nestrpnostjo ni dobro; neučakanost ne obrodi pravih sadov. Neučakanost je slaba drža, ker se jih hitro pridruži slaba volja in jeza. In to kar hitro razumemo, da v adventno pričakovanje to ne sodi. Advent je čas veselega pričakovanja in hrepenenja. »Ubogim se oznanja evangelij«, smo slišali v današnjem evangeliju. Vemo, da evangelij pomeni »vesela vest«. Italijanski pesnik Leopardi je zapisal, da je pričakovanje vir največjega veselja. O tem imamo veliko izkušenj. Na primer pričakovanje Miklavža, ki je otrokom v minulih dneh prineslo toliko veselja. Koliko živahnosti, koliko neverjetnih idej in lepih misli pride iz njih. Nobena stvar ne miruje. To povzroči pričakovanje. Ali ni človek pravzaprav bolj vesel dokler nekaj pričakuje, kot pa potem, ko pričakovano dobi?
Adventno pričakovanje pa je nekaj posebnega. To, kar pričakujemo, v resnici že imamo. To so Božji darovi; so del naše vsakdanjosti in niso zgolj neka prihodnost. Božji darovi dajejo smisel in polnost naši sedanjosti in nas vsak trenutek nagovarjajo. Zato za kristjana ni nekega »praznega časa«, časa »brez ničesar«, časa, ko se nič ne dogaja.
Kaj potem sploh pričakujemo; v čem je naše pričakovanje? Naše pričakovanje je v resnici Božje pričakovanje; izpolnjevanje, uresničevanje tega, kar Bog pričakuje od nas, da v tem času storimo. In kolikor smo uspešni, toliko smo tudi veseli in izpolnjeni.
Seveda k temu lahko veliko pripomorejo tudi vse zunanje stvari, ki si jih v tem dneh pripravimo, da nam je lepo. Adventni venec, lučke, sladke medene dobrote so bile od davnaj ljudem znamenje veselja in upanja na lepši svet, ki ustvarja Bog s svojim prihajanjem. Kot bi hoteli reči: Kjer je Bog, tam ni grenkobe; tam je zemlja eno z nebesi, človek je eno z Bogom in z ljudmi.
V vse to pa spada še ena krepost, to je potrpežljivost, ki nam jo tako zavzeto svetuje apostol Jakob v drugem berilu. Božjih darov se ne da dočakat brez potrpežljivosti. Kaj pomeni potrpežljivost v vsakdanjem življenju, vemo vsi, vsak ima svoje izkušnje: potrpeti je treba v kakšnih neugodnih okoliščinah, z drugimi ljudmi, sami s seboj – s svojimi pomanjkljivostmi, če hočemo ohraniti notranji mir in zadovoljstvo.
Današnji svet seveda tej kreposti ni naklonjen, kot še marsičemu ne. Ljudje bi radi svoje želje uresničili kar se da hitro, vse se nam mora zgoditi takoj, vse nam mora biti dosegljivo brez čakanja. Nasilni in vrtoglavi ekonomizem sili ljudi v naglico in živčnost; oblastniki in gospodarstveniki vedo, da je treba v najkrajšem času doseči čim več in čimbolj poceni. Rezultati tega napredka so na dlani: deset tisoči brezposelnih, brez vsega, razočaranih, zagrenjenih in bolnih. Tu vidimo, kako nepotrpežljivost in neučakanost ne prinašata veselja, ampak žalost. Človek se na koncu nima česa veseliti, njegova prihodnost je temna.
Apostol Jakob nas lepo povabi, kaj je treba narediti, da ne bo prevladala nad nami nepotrpežljivost s svojimi slabimi sadovi. Pravi: poljedelec potrpežljivo čaka ne dež. Sejmo semena dobrote, ljubezni, sprave – po svojim močeh, v to zemljo, čeprav se zdi, da je polna strupov. To je tisto, kar Bog ve, da zmoremo in to od nas pričakuje – to je Božje pričakovanje. Božje pričakovanje, Božji advent so naša dobra dejanja. In potrpeti. Bog bo našim prizadevanjem dal rast. Kmet poseje in upa; upa si tudi čakati na rast in na sadove. Ne vleče na silo bilke iz zemlje, da bo hitreje zrasla. Če se nam zdi, da je naš svet vedno bolj pust, je to tudi zato, ker vanj premalo sejemo. Če smo si ljudje odtujeni, da se sosedje ne poznamo med seboj, je to zato, ker smo preveč sami zase, samozadostni, ker se ne potrudimo stopiti do bližnjega. Advent je klic, da izstopimo iz sebe, kakor je v najpolnejšem pomenu besede izstopil iz sebe Bog in prišel na svet kot človek.
Bog želi, da bi bili veseli, da bi bilo naše življenje izpolnjeno, da bi vis naši dnevi in trenutki imeli svoj smisel; da ne bi bilo praznega, nekoristnega časa. Čas, ki ga ne preživimo v ljubezni, je mrtev in stran vržen čas.
Naj nas Gospod, čigar advent je tudi naš advent, stori, da se nam to ne bo dogajalo.
Franc Likar, župnik
