V neki cerkvi so pripravili svojevrstno adventno znamenje. Že na prvo adventno nedeljo so postavili jaslice: pokrajino, betlehemski hlev, vendar še brez pastirjev in drugih figur. Edina figura, ki so jo postavili, je bil angel z metlo, ki je pometal hlev in tako pripravljal prostor za Jezusov prihod. Če pomislimo na današnji evangelij in na način, kako Janez Krstnik napoveduje Odrešenikov prihod, smo zelo blizu tem jaslicam. Pravi, da bo Odrešenik počistil svoje mlatišče.

Čiščenje, pometanje, pomeni odstranjevanje greha, pomeni spreobrnjenje; pripraviti svoje srce, svojo notranjost za nov začetek. Tako se pripravlja prostor Odrešeniku. Janez Krstnik vabi in poziva ljudi k spreobrnjenju. Podobno kot so pred njim delali vsi starozavezni preroki; danes prerok Izaija: »Iz Jesejeve korenike bo pognala mladika, nov vršiček. Prihaja torej nekaj novega, nove razmere, novi odnosu: volk bo prebival z jagnjetom. Ali ni to nekaj nemogočega? Toda ali ni še bolj nemogoče, da bo Bog postal človek? In vendar se bo zgodilo prav to. V sovražen in razdeljen svet bo vstopil Bog. Prerok je tu zato, da v ljudeh budi upanje, da se bo to resnično zgodilo.

Tako je tudi danes. Prerok budi upanje tudi nam. Okrog in okrog nas obdaja črna kronika v vseh mogočih odtenkih. Vsepovsod beremo in slišimo o težkih dogodkih, o nepoštenju, o hudobiji, o izkoriščanju. Vse to ljudem resnično jemlje veselje, kvari vsakdan. Slišimo pomisleke mladih, kako je vse brez veze, razne zabave do jutra, ker so brez perspektive; težko se je odločiti za zakon, ker nihče nikomur več ne zaupa; starejši ljudje včasih otožno vzdihnejo: »Hvala Bogu, da sem že star in ne bom več dolgo gledal tega, kar se dogaja!«

Kaj v razmišljanje o teh stvareh prinaša angel z metlo. Govori nam, da obstaja upanje. Če pometaš prostor, kjer ni že dolgo ničesar več, pomeni, da se bo tu začelo nekaj na novo. Kako človeku zaigra pri srcu, ko nekdo naenkrat začne obnavljat kakšno staro hišo, ki je leta in leta propadala. Potrebno je spreobrnjenje. Vsak človek se mora odvrniti od svoje krivičnosti; znova mora vzpostaviti pretrgane vezi s sočlovekom in z Bogom. Spreobrnjenje je trdo delo. Uresničenje tega v kar upamo, se ne zgodi brez napora. In prav tistemu, kar je težko, se ljudje tako radi izmikamo. Adventni čas na opozarja, naj le ne bodimo tako zelo zadovoljni sami s seboj; naj se ne slepimo in naj si ne lažemo, da je z nami vse v redu.

»Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja!« nam kliče Janez Krstnik. Kjer greh ostaja, tam ne gre računati na srečno prihodnost. Greh je kakor sneg, ki pade na zemljo in ne skopni: zbije s skupaj, zmrzne in ostane dostikrat dolgo v pomlad. Včasih smo rekli, da je tak sneg »železen«, nikakor ne skopni. Treba je bilo nadenj s krampom, da je sonce dobilo nad njim nekaj moči. Saj dokler je na tleh takšen sneg, tla ne bodo ozelenela in ni računati na novo življenje. Tak star in zbit sneg so grehi. Starejši kot so, bolj so trdovratni in večja moč je potrebna, da jih uničiš. In dokler jih ne uničiš, ne bo v tebi novega življenja, v tebi bo mraz in smrt.

Vedno več je ljudi, ki pravijo, da nimajo greha ali, da greha sploh ni. Toda če so posledice greha – in te čutimo prav vsi, naj bo v osebnem ali družbenem okolju, potem mora biti tudi greh. Ni posledice brez vzroka. Greh je. In to si moramo priznati. Priznati tudi, da je greh v nas. In ne iskati sto in sto izgovorov, da lastnemu grehu rečemo napaka ali pa še to ne; ali pa, da so za naše grehe krivi drugi. Nihče ne more reči, da ima z Bogom vedno vse urejeno, če se drži par cerkvenih predpisov.

V takšnem razmišljanju o sebi nas sreča sodba Janeza Krstnika, ki ne varčuje z izrazi, ko je treba povedati resnico in reče kar »Gadja zalega«, tistim, ki si ne priznajo greha in se nočejo spreobrniti. Nočemo biti to. In ker nočemo, bomo naredili vse, kar moremo, da nas ne zadene taka obtožba. Potrudili se bomo obroditi vreden sad pokore v teh adventnih dneh. Naj Gospod blagoslovi naša prizadevanja, da bomo uspešni.

Franc Likar, župnik