Danes začenjamo prvo leto v triletnem bogoslužnem ciklu, leto A, v katerem nas bo nagovarjal evangelist Matej. Matejev evangelij je v Cerkvi vedno imel najbolj privilegirano mesto. Pomembni značilnosti tega evangelija sta: obsežnost zapisov Jezusovih govorov ter pozornost na odnos med starozavezno judovsko postavo in evangelijem kot »novo postavo«. Rečemo mu tudi »cerkveni« evangelij, ker izraz – besedo Cerkev najdemo zapisano samo v tem evangeliju.
Beseda, ki v današnjem odlomku posebej izstopa je naročilo: »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod.« Ta stavek tudi daje ton celotnemu evangeliju. Človek naj budno posluša Božji glas in naj bo s tem pozoren na Gospodov prihod. Adventni čas, ki ga danes začenjamo je tako eno samo vabilo k tej budnosti.
Budni moramo biti za tri Jezusove prihode na svet in med nas. Prvi je Jezusov prihod na svet v zgodovini. Pred dobrimi 2000 leti je prišel na svet kot človek, se rodil in živel med nami. Na ta prihod smo pozorni, če beremo, premišljujemo in živimo Božjo besedo; če spoštujemo nauk Cerkve in sledimo njenemu izročilu. Drugič moramo biti pozorni na današnji Jezusov prihod, ko prihaja v sedanjem trenutku in v vseh trenutkih našega vsakdanjega življenja. Sedaj Jezus prihaja v naša srca po zakramentih in molitvi. Prihaja v bratih in sestrah, ki so potrebni naše pomoči. Na ta prihod nas še posebej spominja teden Karitas, ki ga danes zaključujemo z nedeljo Karitas. Tretji Jezusov prihod pa se bo zgodil ob naši smrti in ob koncu sveta.
Ob teh treh Jezusovih prihodih se nam postavlja vprašanje, kako ga pričakujemo. Ali se njegovega prihoda veselimo ali se ga bojimo. Jezus v evangeliju pravi, da pride kakor tat. Tatov se bojimo. Ali naj bo takšen tudi strah pred Jezusovim prihodom. To nam nekako ne gre skupaj: potemtakem bi pred Jezusom zaklepali vrata, se mu skrivali in bežali pred njim. Naš strah mora biti drugačen. Gre za strah, da ne bomo zgrešili cilja, da ne bi izgubili in zapravili večne sreče pri Bogu. Gre torej za to, kako živimo. Božja beseda govori o dveh držah, ki jih človek zavzame kot »pričakovalec« Gospoda.
Prva drža je tista, o kateri v evangeliju govori Jezus, ko spomni na Noeta in njegove dni. Kaj je bila ob vesoljnem potopu največja napaka ljudi? To, da so se obnašali brezskrbno in brezbrižno glede na Stvarnika. Ukvarjali so se le sami s seboj. Mislili so le nase in za sedanji trenutek. Jedli so in pili, se predajali uživaštvu, dokler ni bila mera polna in je Bogu prekipelo, da je poslal potop. Njihov greh je bil materializem. Materializem je pravzaprav edini resnični greh vedno bil in bo, ker iz njega prihajajo vsi drugi grehi, ki povzročajo pozabo Boga. Če bi jim kdo kaj očital, bi rekli, saj ne delamo nič slabega, če brezskrbno uživamo življenje. Tako misli večina tudi danes. Kaj pa je narobe, če dobro živim. Narobe je, ker si pozabil, od koga so to prejel in da pravzaprav ves to, kar uživaš, sploh ni tvoje. Pripada Bogu. To, s čimer gospodariš pripada tudi tistemu, ki sedaj nekje v Afriki umira od lakote, ker je njegov obrok v tvojem hladilniku, ker ti krčevito tiščiš pri sedi, tisto, kar je njegovo.
Druga drža pa je tista, o kateri nam govori apostol Pavel: »Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro!« Poznamo poštene ljudi dobre volje, ki nimajo vere, a se skušajo držati programa, da bi zastavili svoje življenje v dobro drugim. Vredni so občudovanja in spoštovanja, kajti zanje je to težje kot za nas, ker nimajo pred seboj perspektive večnosti. Apostol Janez je o tem zapisal: »Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane vekomaj!«
Ta nekdo, ki ne mine je Bog in neminljivi smo mi, če se mu pridružimo, če ravnamo po Njegovi volji, če se ga oklepamo v dobrem in v hudem. Prav to je tisto, kar nam predlaga vera: pridružiti se Njemu, ki je neminljiv. Ena najlepših prispodob za Boga v Stari zavezi je podoba o skali. Če je Bog skala, smo mi plezalci. Pomislimo na alpiniste. Koliko stvari se lahko od njih naučimo. Ko jih zajame metež, se še bolj oprimejo skale…. Med njimi in skalo se mora vzpostaviti neka notranja vez, neko sobivanje. Plezalci morajo biti v zaupnem odnosu s skalo, do nje pa morajo imeti tudi neizmerno zaupanje in spoštljiv strah. Prav tako mora biti med človekom in Bogom.
Če je tako, potem je vseeno, ali vemo za trenutek njegovega tretjega prihoda in konec našega življenja ali ne. Naj pride kadarkoli, se bomo z njim objeli. Bog nas zelo dobro pozna. Ve, kako zelo bi nas »stiskalo«, če bi vnaprej vedeli za uro naše smrti; s kakšnim neizmernim strahom bi se s tem ubadali in kako bi nas stiskalo to neizbežno približevanje. Tako pa nas Gospod vabi, naj živimo polno, ne v strahu, ki nas hromi in nam jemlje moč, ampak v strahu, ki zbuja spoštovanje in željo po vse večji bližini z njim.
Gospod želi, da bilo naše življenje manj stresno ne pa bolj, da bi se manj vznemirjali, bili manj tesnobni in prestrašeni. To pa se zgodi lahko le, če se ga bolj oklepamo. Advent je čas, da se za to odločimo.
Franc Likar, župnik
