Občasno slišimo za velika praznovanja, ki jih ob posebnih priložnostih na narodni ravni pripravijo v čast njihovemu vladarju. Danes ves krščanski svet praznuje svojega Gospoda in Kralja. Njegovo kraljestvo današnji slavospev opisuje kot »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.« Te vrednote so na tem svetu vedno teptane v veliki večini vladarstev tega sveta. Kajti vladar tega sveta je hudobni duh, ki zavaja ljudi, da ravnajo po njegovih direktivah. Vladar tega sveta nam ponuja vso srečo tega sveta, pri tem pa dobro ve, da laže. Te sreče ne bo nikoli. Preobrat lahko prinese samo spreobrnjenje, kakršno se je zgodilo na Kalvariji, ki ga j bil sposoben desni razbojnik. Sv. Pavel v 2. berilu pravi, da nas je Oče iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo preljubega Sina, v katerem imamo »odrešenje, odpuščanje grehov.« Največja moč Kristusovega kraljestva, ki je resnično nepremagljivo, je njegova smrt na križu. Takrat nam je Kralj dal vse. Križ je prestol Božjega kraljestva. Njegovega kraljevanja je deležen vsak, ki se tega prestola ne boji in ki pred njim ne beži.
Današnji praznik je bil ustanovljen ne tako dolgo nazaj. Uvedel ga je papež Pij XI. leta 1925 kot odgovor na ateistične in totalitarne režime, ki so se začeli nevarno širiti po svetu in so zanikali Boga, vernike pa preganjali. Ozračje, v katerem je nastal praznik, je izpričano na primer z mehiško revolucijo, ko so številni kristjani šli v smrt in vse do konca vzklikali: »Živel Kristus Kralj!«
Čeprav je praznik eden mlajših, pa ni tako z njegovo vsebino in osrednjim sporočilom; to je namreč zelo staro in lahko bi rekli, da se je rodilo s krščanstvom. Slovesna izpoved vere: »Jezus je Gospod«, s katero so številni mučenci prvih stoletij odhajali v junaško smrt in so z njo izražali svojo vdanost Kristusu, je priznanje najvišje oblasti Kristusu. Takoj ko se je krščanska vera lahko izražala v umetnosti, je bila ena najljubših upodobitev Kristusa na križu, ki pa na glavi nima trnjeve, ampak kraljevsko krono. Trnjevo krono na Kristusovi glavi so začeli upodabljati šele v srednjem veku, ko je stopal v ospredje duhovnosti vidik Kristusovega trpljenja.
Kot kralja, ki kraljuje na križu, nam Kristusa predstavi tudi evangelij današnjega praznika. Nad Jezusovim križem je visel pomenljiv napis: »Ta je judovski kralj!« Zaradi tega napisa so ga zraven stoječi izzivali, naj odkrito pokaže svoje kraljevanje: »Če si judovski kralj, reši samega sebe!« Mnogi, tudi prijatelji, so v zadnjem trenutku pričakovali veličasten dokaz njegovega kraljevanja. On pa se je odločil, da bo pokazal svoje kraljevsko dostojanstvo s tem, da se bo zavzel za enega samega človeka, ki je bil povrhu vsega še hudodelec:
»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In Jezusov odgovor: »Še danes boš z menoj v raju!« Prvi sad odrešenja Jezusove smrti.
V tem dejanju razberemo, kaj je Jezusovo kraljestvo, namreč, ali on kraljuje svetu ali ne. Ni pomembno, če države in vlade Kristusa priznajo za kralja ali, nič usodnega ni, če ga izzivajo, če se mu posmehujejo in se norčujejo, naj stopi s križa, naj se pokaže, če je res kaj vreden…. Vse to je resničnost tega sveta. Pomemben je desni razbojnik, pomemben je en človek, pomemben je posameznik. Pomemben sem jaz! Ali ga priznam za svojega kralja ali ne?. Ali ga priznavam, molim in živim?
Ali je Kristus Kralj Gospod mojega življenja? Kdo vlada v meni, kdo določa cilje in postavlja prioritete: Kristus ali kdo drug?
Sv Pavel pravi, da obstajata dva možna načina življenja: ali »zase« ali »za Gospoda«. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi.
Živeti zase pomeni živeti vase zaprto bivanje, ki teži le k lastni potešitvi in k lastni slavi na tem svetu. Večnosti ni.
Živeti »za Gospoda« pa pomeni biti z njim povezan v bratski ljubezni z ljudmi, zlasti v pomoči potrebnih. V zadnjih desetletjih se je razpasla moda t.i. poročnih list. Kaj so te poročne liste? Tisti, ki so pred poroko, zato, da bi se izognili nepotrebnim in predvsem podvojenim darilom, sestavijo listo stvari, ki bi jih radi prejeli v dar od sorodnikov in prijateljev. To listo potem pustijo v določenih trgovinah, da jo ti ljudje vidijo.
Tudi za Jezusa bi lahko rekli, da nam je pustil takšno listo. Ko se bo ob vesoljni sodbi vrnil kot Kralj vesoljstva bo sprejemal od nas darila. In kaj je napisal na listo: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žeje sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali…«
Tako bo rekel Kralj. To je pomembno, ker s tem priznam, da nisem na prvem mestu jaz, ampak Gospod in tisti, ki jih on posebno ljubi. Ko vidim stiske drugih in nanje po svojih močeh odgovarjam, sem »minister v Kristusovi vladi«.
Danes nas vabi, naj vse svoje moči zastavimo za uresničenje tega njegovega kraljestva.
Franc Likar, župnik
