Ob koncu cerkvenega leta Božja beseda naše misli usmerja k poslednjim rečem in poslednjemu času tega sveta, ko bo svet preustvarjen: ko bo tisto, kar je na tem svetu minljivo, končano, uničeno; tisto, kar je neminljivo, pa bo dobilo pečat večnosti.
Najprej se nam seveda porodi vprašanje, kaj pomeni, da je nekaj minljivo, nekaj pa ne. Jezus nam to pojasnjuje v prvem delu evangelija s podobo o jeruzalemskem templju, za katerega pravi, ne bo ostal kamen na kamnu. Poslušalce je s tem seveda dregnil v »kurje oko«. Tempelj je sveta stvar in že misel na to, da ga nekoč ne bo več, je bila bogokletna.
Jezusove besede o koncu jeruzalemskega templja moramo razumeti predvsem kot svarilo, da je minljivo prav vse, kar človek na tem svetu naredi, pa naj je to še tako pomembno in veličastno. Vse zemeljsko je zapisano spreminjanju in minevanju. In navadno je tudi tako, da kolikor večji je blišč, toliko večje in kričeče so potem ruševine. Jezus pa s to primerjavo ne misli samo na kamne, ki sestavljajo tempelj, ampak nam želi povedati, da bo vse, na kar smo na tem svetu navezani, za kar mislimo, da se nam ne bo treba nikoli ločiti, razblinjeno, nam odvzeto. Nekoč bomo ostali brez vsega, česar se sedaj oklepamo. Prerok Malahija v 1. berilu zelo dramatično opisuje to spremembo. Predrzneži in krivičneži bodo uničeni; tisti pa, ki žive bogaboječe, bodo rešeni in povzdignjeni k Božjemu soncu. Tolažba za vse, ki živijo pravično in se ne pustijo omamljati od zemeljskih stvari. Pravični ne bodo izgubili prav ničesar, kajti njihovo bogastvo je povezanost z Bogom, življenje v luči njegovih zapovedi.
Pred dobrimi 200 leti je umrl ruski državnik in vojskovodja Grigorij Potemkin, ki je bil ljubljenec tedanje vladarice Katarine II. Leta 1783 je Rusiji priključil Krim ob Črnem morju. Ko je cesarica Katarina štiri leta pozneje obiskala Krim, je Potemkin ob poti, kjer se je peljala, dal postaviti ogromne kulise . Na njih so bile naslikane lepe vasi, s kmeti in čredami živine, kar naj bi dalo vtis bogate dežele, polne blagostanja. Katarino mu je celo uspelo prepričati, da je osvojil bogato deželo in je zato svojega ministra na vso moč hvalila. Dejansko pa bi si Potemkin zaslužil vse prej kot pohvalo.
Tako imenovane. »Potemkinove vasi« so postale simbol za slepilo, za prevaro. Ob zgodbi se nasmehnemo, a je žal tolikokrat resnična. Pustimo družbo in državo, to je problem tudi posameznega človeka, kristjana. Skrbimo za lepo zunanjost, da nas drugi vidijo, kako smo dobri in pošteni. V resnici pa ni vse tako hvalevredno. En obraz imamo za ljudi zunaj svojih domov, drug obraz imamo doma, pa morda še tretjega sami zase. Kako dobro se znamo skrivati in pretvarjati. Toda Bog vidi za kulise, ki bodo nekoč padle, kakor je padel Jeruzalemski tempelj – ta kulisa judovske farizejske dvoličnosti.
V mesecu novembru morda pogosteje stopimo na pokopališče. Pravimo »o mrtvih vse dobro«; vendar, ko hodimo med grobovi se tolikokrat zamislimo, kako so bili nekateri pokojni na tem svetu pomembni, kako so se jih vsi bali, kako so imeli moč nad drugimi. Na pokopališču pa so izenačeni s tistimi, ki so jih morda prav oni poniževali, jim povzročali krivice. To so resne stvari, zdrznemo se ob teh mislih in enim in drugim želimo večni mir. Eni in drugi so nam v opomin: živeti je treba pod vidikom večnosti. K temu nas poziva apostol Pavel v 2. berilu, ko naroča, naj živimo pravično, naj vsakdanji kruh služimo s poštenim delom. Pričakovanje Gospodovega prihoda, o katerem govori Jezus v drugem delu evangelija, naj bo v zvestem, poštenem izpolnjevanju svojih poklicnih in stanovskih dolžnosti. V tem pogledu pa je pričakovanje ponovnega Gospodovega prihoda nekaj radostnega, polno upanja in hrepenenja, da se zgodi.
Z vestnim opravljanjem dolžnosti in z vztrajanjem v Kristusovem nauku si bomo pridobili večno življenje«. Zato prosimo za pravo zvestobo in moč, da nas ne bi tuji nauki, ki niso Kristusovi, zavedli proč od misli na večnost. Amen.
Franc Likar, župnik
