Novembrski dnevi, po prazniku Vseh svetih in spominu na rajne, nam na nek način ponujajo priložnosti za razmišljanje o koncu našega življenja in o koncu sveta. K temu vzdušju pripomore tudi jesensko okolje in narava. Življenje v naravi se umika pred prihajajočim zimskim mirovanjem, vendar v upanju na novo pomlad in na novo življenje. Tudi ljudje smo del tega življenja. Tudi mi začnemo živeti, dosežemo vrh svojih življenjskih moči in se vračamo v zemljo. Nič manj kakor praznik vseh svetih, spomin na verne rajne in to jesensko vzdušje, pa nam o minevanju tega življenja spregovori današnja Božja beseda. Govori nam o življenju, ki ga daje Bog: »Smemo imeti od Boga dano upanje, da bomo z Božjo močjo nekoč ponovno obujeni.« Ta vera v vstajenje je lepo izražena v prvem berilu, ko govori o mučeniški smrti sedmih makabejskih bratov. Bili so okrutno mučeni do smrti, toda na začudenje njihovih mučiteljev so mučeništvo junaško sprejeli prav zaradi upanja na vstajenje. To upanje je bilo sad Božje milosti in nagrada za njihovo trdno vero in zvestobo.

Ta blagoslov vere v posmrtno življenje potrjuje apostol Pavel v drugem berilu, ko spodbuja Tesaloničane, naj ostanejo trdni v upanju na večno tolažbo pri Bogu. Naj bodo potrpežljivi, ko pričakujejo ponovni Kristusov prihod in vstajenje. Zato naj se na tem svetu trudijo za dobra dela in molitev. To dvoje: dobra dela in molitev daje moč, da se človek ne zlomi, ampak premaga v sebi sovraštvo in zlo, ki ga v ta svet prinašajo zlobni ljudje, ki bi zveste ljudi radi odtrgali od prizadevanja za večnost.

Evangelij poudarja, da Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. Ta resnica daje smisel vsemu, s čemer se na tem svetu trudimo in za kar trpimo.

Naš pisatelj Ivan Cankar, znan po pisanju črtic, ki jih je posvetil svoji materi. Ena teh črtic nosi naslov Njena podoba. V njej pripoveduje, kako je kot enaindvajsetletni študent bedel ob mrtvi materi, ko je ležala na mrtvaškem odru. »Poiskal sem papir in svinčnik, da bi risal njen obraz, kakor je bil tih in miren v smrti. Ob poslednjem vzdihu se je nasmehnila in tisti smehljaj ji je ostal na ustnicah. V tem smehljaju je bilo zaznati sladek počitek po dolgi poti, kakor bogato plačilo za strašni in do zadnjega hipa nepoplačan trud; kakor tisočkratno povračilo za neizmerno trpljenje. Vsa blagost, čistost, neoskrunjena od grenkih dni, od prečutih noči, od skrbi in bridkosti, se je razodela na mrtvih ustnicah.«

Te besede lahko razumemo kot vsebino Cankarjeve vere v posmrtno življenje. Da je to življenje v tistem svetu, kjer vlada večje veselje, kot je veselje na tem svetu, kjer se možijo in ženijo, kjer Božja ljubezen presega vsak poskus človeške ljubezni.

Kakšen naj bo naš odgovor na sporočilo, ki smo ga slišali, da Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. Na zahvalno nedeljo, ki jo danes obhajamo, moremo reči, da je to hvaležnost. Temelj vsake hvaležnosti je zavest, da nič, za kar se trudimo, za kar na tem svetu trpimo in se žrtvujemo, ne gre v nič, ampak seže v večnost. Vse se izteka v večnost, v drugačno srečo in v drugačen, neskončno lepši način bivanja, kot ga poznamo v tem življenju. Naj bo ljubezen med možem in ženo še tako lepa in popolna, je samo senca tiste sreče, ki jo je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.Njega; stvarnika ljubezni in stvarnika vsega, kar biva.

Zato danes nismo hvaležni samo za materialne dobrine, ki nam jih daje narava ali so sad človeških rok, ampak smo najprej hvaležni za vero, za Božjo in človeško dobroto in ljubezen, ki smo jo deležni.

V življenjepisu neke žene, ki je kandidatka za razglasitev med blažene, je opisan primer, kako je nekoč stregla težko bolni ženi, ki ni bila verna. Nekajkrat jo je obzirno spomnila na zakramente: spoved, obhajilo in bolniško maziljenje, a jo je to vsakokrat spravilo v slabo voljo in jo je ostro zavrnila. Po dolgem času, ko je bila tik pred smrtjo, pa ji je rekla: »Dobrota, s katero mi strežete, se ne more izgubiti v nič; vaša ljubezen ne more umreti.« Žena je v tej ljubezni doživela tudi Božjo ljubezen in je umrla spravljena z Bogom. Božja ljubezen je iznajdljiva. Kdor doživi Božjo ljubezen, ki se razodeva v dobrih ljudeh, ne more drugače, kot da se v njem prebudi hvaležnost in vera v Božjo ljubezen.

Zato se danes, na zahvalno nedeljo, ne pozabimo zahvaliti za dar vere, za vsa spoznanja, ki nam jih vera daje, da je naše življenje lepo in polno in da nam pošilja v življenju dobre ljudi, ki so razodetje njegove ljubezni.

Franc Likar, župnik