Gospod je do vsega, kar biva, prizanesljiv in usmiljen. Ta misel iz današnjega prvega berila, ki je iz knjige modrosti, bi lahko bila vodilna misel svetega leta usmiljenja. Mnogi ljudje tega ne morejo in nočejo verjeti, Kljub vsemu hudemu, kar se na svetu dogaja, je toliko znamenj Božje dobrote in ljubezni, da vanjo ni mogoče dvomiti: »Ljubiš namreč vse, kar je… zakaj, ko bi kaj sovražil, tega ne bi ustvaril«. Vse pripada Bogu, tudi grešnik, ki po načelu pravičnosti ne bo kaznovan svoje zlo. Namesto kazni bo obdarovan z Božjim povabilom k spreobrnjenju. Bog vse ljubi, vse je njegovo. Le kdo si želi izgubiti nekaj, kar je njegovo, na kar je navezan, kar ljubi. Kako moremo Bogu reči, naj sovraži nekaj – nekoga, zato, ker ga sovražimo mi?
To razsežnost Božje ljubezni odpira današnji evangelij o Jezusovem srečanju z Zahejem.
Najprej izvemo, da je bil Zahej majhne postave. Čemu bi pisatelj povedal to podrobnost, če bi ne bila pomembna. V svetopisemski govorici to pomeni več kot samo njegovo telesno višino. Pomeni, da je bil tudi nepomemben, nihče ga ni imel za mar, nihče ga ni jemal resno. Seveda je normalno, da se je Zahej želel v družbi uveljaviti. Rad bi postal večji, rad bi pred drugimi nekaj veljal. Priložnost se mu je resnično ponudila, ko so v deželi zavladali Rimljani. Imeli moč in oblast; bili so »veliki«. Zahej je, ker je bil zapostavljen, obrnil hrbet svojemu ljudstvu in šel na stran Rimljanov. Pri njih se je naučil pisati in računati. Stopil v njihovo službo; napredoval je do višjega cestninarja. Sedel je v pisarni, postal je bogat. Njegovi rojaki so prihajali k njemu; mnogi so ga prosili, naj jim ne pobere vsega, kar imajo. Zahej pa se jim je lahko po mili volji maščeval in bogatel predvsem na njihov račun. Postal je velik, drugi pa zanj majhni in nepomembni, slabotni in ubogi pred njim.
Vendar ga za čuda ta položaj sploh ni napravil srečnega, ampak le vse bolj negotovega. Njegova vest ni bila mirna, bal se je srečevati ljudi na cesti, ti pa ga niso imeli radi. To mu ni dalo miru. Iskal je priložnosti, da bi se rešil iz tega mučnega stanja, v katero je padel. To priložnost je zaznal, ko je izvedel, da je v Jeriho prišel Jezus. Želel ga je vsaj videti, ker si govoriti z njim ne bi niti upal. Zaradi pogledov ljudi se je skril med listje divje smokve. Mislil je, da se bo tam skril tudi pred Jezusovim pogledom. Jezus bi ga utegnil grajati zaradi njegove grešnosti, utegnil bi ga še bolj osramotiti pred množico.
Toda Jezusovemu pogledu nihče ne uide. Jezus ga je videl skozi listje in veje, ki zanj niso ovira. Uspelo mu je skriti se pred množico, pred ljudmi, ni pa se mu uspelo skriti pred Jezusom. Pogosto je tako. Pred ljudmi se ni težko umakniti, se pretvarjati, blefirat; pred Bogom to ne gre. On vidi ne samo skozi veje in listje, vidi v človeka, vidi dušo.
Jezus vidi Zahejevo stisko, njegovo zadrego. Povabil ga je naj stopi z drevesa; naj stopi iz greha. Drevo pomeni greh. Greh je pomenilo drevo v raju. Zahej je spoznal, da ni rešitve v skrivanju. Prišel je trenutek: morda edini v življenju, da reši svoje stanje. To je trenutek, ko mora svoje življenje razgrniti pred Gospoda. In tega trenutka se ni prestrašil, ampak se ga je razveselil. To pa ja najbolj pomembno. Jezus je v Zahejevem pogledu spoznal željo po rešitvi. Zahej je zabredel in sedaj si želi rešitve. Zahej je bolnik, ki potrebuje zdravnika. To je videl samo Jezus; množica tega ni videla; množica je v Zaheju videl grešnika, ki zasluži kazen.
Dalje je Zahej spoznal Jezusovo namero, da mu bo pomagal. Razveselil se je priložnosti, da se reši iz zavoženega življenja in je pripravljen začeti znova. Pripravljen se je odpovedati vsemu in poravnati vse krivice, da bo z ljudmi spet lahko vzpostavil iskrene in prijateljske odnose. To je bistvo vsakega spreobrnjenja; vsake naše spovedi: da obnovimo pretrgane odnose z Bogom in z ljudmi, če smo bili do njih krivični.
Kaj je Zaheju pomagalo veliko bogastvo, če pa se je moral skrivat pred ljudmi?
Sedaj je osvobojen moreče in ubijajoče sle po bogastvu, ki ga je oropala dostojanstva, ki mu je vzela vse prijatelje. Spet najde izgubljeno veselje, ki je v tem, da dobrine deli z drugimi. Srečanje z Jezusom ga ni pahnilo v dolino obupa zaradi tega, kar je počel, ampak ga je spreobrnilo v veselje nad življenjem. Jezus potrdi resničnost tega preobrata z besedami: »Danes je tej hiši prišlo odrešenje!«
Zahejeva zgodba je za nas vse konkreten odgovor na vprašanje, čemu Jezusovo bivanje med nami. Jezus ni med nami, da bi nad nami izvrševal sodbo in obsodbo zaradi naših slabih dejanj, ampak ker se želi z nami srečati v naši izgubljenosti, da bi se rešili zapletenosti v grehe. Ne dela se, da nas ne vidi, ne spregleda naših grešnih navad. Zelo dobro jih vidi in zelo resno jih vzame, da bi jih dobro vdeli in jih resno vzeli tudi mi. Šele temu sledi veselo srečanje z njim, v objemu njega, ki nas ljubi in je do nas neskončno usmiljen.
Jezus vedno čaka na priložnost, da se bi srečal z nami, ko se mu bomo odprli. Kdaj in kako se to zgodi, je odvisno predvsem od nas. Seveda nas marsikaj zmoti, da tega na naredimo: pogum nam vzame množica, ljudje, ki nas ne razumejo, ki nas podcenjujejo in zavračajo; ovira nas okolica, duh časa in javno mnenje, v katerem živimo.
Toda Bog bo sam našel pot, če bomo sami dovolj pogumni in vztrajni. Zato ga ne nehajmo prositi, naj nas ne spregleda, tudi če se kdaj zdi, da se mu sami skrivamo.
Franc Likar, župnik
