V svetem pismu, zlasti v evangelijih, imamo brez števila navodil, nasvetom in opominov glede molitve; kakšna naj bo in kakšna ne sme biti. Če smo pozorni le na odlomke, ki jih beremo zadnjih nekaj nedelj: vztrajnost, zaupnost, hvaležnost. V današnjem evangeliju o dveh molivcih v templju – farizeju in cestninarju nas Jezus opomni na iskrenost, pristnost molitve in predvsem držo ponižnosti. Drža ponižnosti mora biti prisotna tako v molitvi, kakor v medsebojnih odnosih, na kar nas današnja pripoved še posebej opozarja. Pred Boga moramo priti ponižni in ne prevzetni, kakor farizej, z bratsko držo do drugih ljudi. Farizej je na cestninarja kazal s prstom.
Na poseben način ta prilika o farizeju in cestninarju odstira podobo človeških značajev. Predstavil je dva popolnoma različna človeka tako, da ju je predstavil kot molivca. Zakaj? V tej drži, v drži molivca se najbolje spozna, kakšen človek je. Človek se najbolj razodene takrat, ko moli. Tako sta s svojo molitvijo in držo pri molitvi največ povedala o sebi farizej in cestninar. Farizej je pokazal, da je poln samega sebe, ko se zahvaljuje Bogu, da ni tak kot drugi ljudje, ampak je seveda boljši. Poln je prezira do ljudi: grabežljivcev, prešuštnikov in cestninarjev. Sam ni nič od tega. In ker jih prezira, misli, da je to Bogu všeč. Dejansko je častil samega sebe, ne pa Boga. Ker je bil tako poln samega sebe, ni nikogar potreboval; Boga pa samo toliko, da se je imel pred kom hvaliti. Nesrečnež se ni zavedal, da je kljub vsej tej popolnosti vse prejel od Boga in da vse njemu dolguje. Lahko si samo mislimo, kako težko so s takim popolnežem shajali njegovi domači. Nihče mu ni smel ugovarjati, nihče opozarjati, lahko so ga samo občudovali. V ozadju te drže se razkriva zgodba prvega človeka po padcu v greh: biti več kakor drugi, celo več kakor Boga.
Skratka, farizej ni prav ničesar delal zaradi drugih, zaradi Boga, ampak vse samo zardi sebe. Tudi desetine in miloščine ni dajal, ker bi ljubil bližnjega in mu želel pomagati, ampak zato, ker je ljubil le sebe.
Ta farizejeva podoba nam je ponujena najprej zato, da bi se sami postavili pred ogledalo prej kot pred Boga in prej kakor nad druge ljudi, zlasti takrat, ko nas mika, da bi pokazali na njihove napake. Pred Bogom se namreč ne moremo sprenevedati glede tega, kakšne so naše misli in nameni. Lahko se sicer skrijemo, kot sta se skrila Adam in Eva za kakšno grmovje zlagane poštenosti in brezgrešnosti, a to je prevara. Bog nas vidi takšne, kakršni smo in njegova edina želja je, da bi se takšni videli tudi sami. Tako se je namreč videl cestninar. Njegova odlika je prav v tem, da je prepoznal svojo grešno zadolženost pred Bogom in zato je bil tudi sposoben sprejeti njegovo usmiljenje in odpuščanje. Cestninar ne opravlja drugih molitev, moli pa ponižno, iskreno in pošteno. Ne kaže na farizeja s prstom, čeprav bi imel za to vsaj toliko razlogov kot jih je imel farizej, ko je poniževal pred Bogom njega. Če hočemo, da bo naša molitev uslišana, se ne smemo ločevati od drugih, ampak moramo priti pred Boga skupaj z njimi, ker vemo, da niso samo oni grešniki, ampak smo tudi mi. In to priznamo vsakokrat, ko se zberemo k maši. V kesanju, ki ga molimo na začetku izpovedo drug drugemu: Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil: v mislih, besedah in dejanju; da sem opustil veliko dobrega in da sem storil veliko slabega. Ničesar o sebi ne skrivamo. Pred vsemi, ki so z nami v cerkvi, se ne delamo lepi.
Kako je zmotno razmišljanje, da bomo ugajali Bogu, če prihajamo k njemu ločeni od drugih, sami, ker drugi niso tako všeč Bogu kot mi. Bog ima vse enako rad in vsem želi darovati svoje odpuščanje in vse sprejeti kot svoje otroke. Zato moramo k njemu prihajati skupaj. Nimamo vsak svojih vrat v cerkev, nimamo vsak svoje mize, kakor v gostilni. Imamo eno mizo, en oltar, en kruh in en kelih. H Gospodu ne moremo prihajati drug mimo drugega.
To podobo pravega molivca zelo lepo dopolnjuje prvo berilo iz Sirahove knjige. Sirah je moder mož, ki ve, da siromakova molitev, ki je ponižen in ubog, predre nebo in doseže Boga. Predreti nebo – kašno silo vidi Sirah v molitvi. Ampak to ni sila streljanja iz kakšnega topa ali rakete, ampak je njena moč v plahem in ponižnim trkanjem – pa ne na nebeška vrata, ampak na svoje prsi.
Tudi apostol Pavel lepo osvetli lepoto te človekove drže pred Bogom. Zaveda se, da mu grozi smrtna obsodba in ga bodo kmalu umorili. Znajde se v strašni stiski: »Vsi so me zapustili, a naj se jim to ne šteje v zlo« Kako lepa molitev; Pavel moli za tiste, ki bi morali biti ob njem, pa jih ni, da bi z njim sočustvovali ali se celo zavzeli zanj. Ni klical nadnje maščevanja; ampak je prizanesljiv do njih in jim odpušča. Pavel do globin pozna resnico o človeku: da je človek nebogljeno, grešno bitje, ki ga lahko dvigne samo Božje usmiljenje. Ta Pavlova drža naj tudi nas usmerja in opogumlja vsak dan sproti.
Franc Likar, župnik
