Božja beseda nas tudi na današnjo nedeljo spodbuja k molitvi. Naša molitev naj bo polna hvaležnosti, kot smo imeli primer preteklo nedeljo pri ozdravljenem gobavcu, naj bo vztrajna, zaupna in redna, kot smo slišali danes v primeru vdove, žene, ki je prosila pomoči.
Zgodba pripoveduje o hudiču, očetu laži, kako je želel preizkusiti tri mlade hudičke, če znajo že dovolj lagati, da bi jih poslal med ljudi. Prvi je dejal, da bo ljudem lagal, da ni Boga. Stari hudič ni bil zadovoljen; ljudje tega ne bodo verjeli. Drugi je rekel, da bo lagal, da ni pekla. »Tudi tebi ne bodo verjeli«, je rekel hudič. Tretji pa je dejal, da bo ljudi prepričeval, da imajo za molitev še čas: da bodo molili jutri, ker imajo danes veliko opravkov, da bodo imeli čas za molitev na stara leta in jim zato ni treba z molitvijo hiteti že danes. Stari hudič je bil s tem najbolj zadovoljen. In res je to zelo dobra laž. Res je, da ljudje nimamo toliko težav s tem, da bi rekli, da ni Boga, tudi z obstojem pekla se strinjamo in nam je kar prav, da je pripravljen tak prostor za kakšne naše sovražnike. Da pa nam ni treba hiteti z molitvijo in bomo zanjo že še imeli čas, to pa nas kar hitro omami: molil bom ko bom star, ko ne bom imel skrbi za družino, ko ne bom v službi. Prevara.
Odrivanje molitve zahteva svoj davek in prinaša posledice. Trudimo se, garamo za boljši svet, pa ta svet postaja vedno slabši. Mlade na vse načine vzgajamo za poštenje, že cela desetletja se za to trudijo ustanove, pa narašča korupcija, komolčarstvo in lumparija v vseh mogočih oblikah. Vse gre na slabše. Paradoks našega časa je, da imamo lepše hiše, a slabše domove; imamo širše ceste, a vse bolj ozke poglede. Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, uživamo manj. Imamo prostorne hiše in majhne družine. Več strokovnjakov in manj rešitev. Povečali smo premoženje in zmanjšali vrednost človekovega življenja; Krajšamo razdalje – z lahkoto pridemo na drug konec sveta in z veliko težavo do prvega soseda.
Čista odslikava pripovedi iz prvega berila. Izraelci so se bojevali z Amalečani. Bolj so tolkli po sovražniku, slabše je kazalo. Dokler ni vzel pobude Mojzes in dvignil roke proti nebu v molitev. Da mu niso roke omahnile, so ga podpirali, kajti izkazalo se je, da ko Mojzes ni držal rok dvignjenih, se je zmaga nagibala v prid Amalečanom. Zmago so jim prinesle dvignjene Mojzesove roke.
Amalek je simbol človeku sovražnih sil: zla, greha, ki nasprotujejo človeku in vsemu človeštvu. Ko človek moli, je močnejši od zla. Močnejši je v trpljenju, nasprotovanjih, preganjanju, dvomih, utrujenosti in naveličanosti. Toda v trenutku, ko spusti roke, ko neha moliti, začnejo zmagovati druge sile: lenoba, čutnost, jeza… Sile zla nad njim dobivajo vse večjo moč. Zahteve krščanskega življenja se mu začnejo zdeti pretirane in nemogoče; človek neha verovati. Prenehati moliti pomeni prenehati verovati. Kdor misli, da je veren, četudi ne moli, ne prejema zakramentov, živi v prevari, ki je hudičev sad. Kjer manjka molitev, ne manjka čas, ampak vera.
Silvano Fausti, italijanski poznavalec Svetega Pisma piše: »Človekova dejavnost, ki ne prihaja iz molitve, je podobna naključno izstreljeni puščici iz napetega loka: brez cilja in brez moči«.
Naša molitev povezuje stvari, dejanja, prizadevanja, s svojim izvorom in ciljem. Stvari nima v rokah tisti, ki ima moč, oblast in denar; stvari ima v rokah tisti, ki jih drži sklenjene v molitev.
Vztrajati v molitvi je težko in naporno. Jezus to ve, ko nam o molitvi spregovori z zgledom vztrajne vdove, ki išče pravico. Da je molitev težavna, ve tisti, ki moli.
Jezus nas želi pripeljati so odločitve, da molitev postane naša življenjska drža, da se preplete z načinom naše vsakdanjosti. To ni isto kot barantanje z Bogom za to ali ono reč. Prava molitev ustvarja ozračje Božjega. V tem ozračju, prežetim z Bogom, se lahko naselijo Božji darovi, ki jih našteva apostol Pavel: mir, ljubezen, potrpežljivost, krotkost, spoštovanje in ljubezen.
Svet je tak kot je; v marsičem se pritožujemo, ker v njem ne vidimo Božjega posredovanja zaradi zla, ki ga je vse polno. Bog nam ne more dati miru, medsebojne solidarnosti, če se sami za to ne odločimo. Kljub vsemu pa ta svet more reševati zla. To lahko naredi s pomočjo ljudi, ki se v molitvi odprejo delovanju Svetega Duha, ki ga pošilja. Lahko deluje in rešuje svet po ljudeh, ki z molitvijo ustvarjajo ozračje, kje se bodo lahko naselili Božji darovi: mir, sprava, sožitje, srčna kultura. Gospod potrebuje zveste, vztrajne molivce, ki ne hodijo k njemu samo moledovat takrat, ko se jim v življenju zalomi.
Na koncu evangelija Jezus zato postavi vprašanje: »Ali bo sin človekov našel vero na zemlji?«
Našel bo vero, če bo našel molitev. Srce je vere je molitev, pogovor z Bogom. Vera, po kateri Jezus vprašuje, ni skupek navad, ampak potopljenost v Božjo ljubezen, v kateri človeku nikoli ne zmanjka čas in besed, da se z Bogom pogovarja.
Franc Likar, župnik
