Prva misel, ki nas prevzame ob branju današnjega evangelija, se nanaša na krepost hvaležnosti. Hvaležnost je pokazal eden od desetih ozdravljenih gobavcev, ki so bili očiščeni. Kaj je storilo drugih devet, evangelij ne pove. Morda so pohiteli domov k svojim družinam, saj so bili iz svojega domačega okolja izgnani. Vemo, da je bila gobavost hudo zlo, tako z zdravstvenega kot s socialnega vidika. Gobavci so bili dvakrat reveži: zaradi hude bolezni in zato, ker so bili pregnani kam v puščavo, proč od naselij, da ne bi z boleznijo okužili drugih ljudi. Ostali so brez vsega, tudi brez človeškega dostojanstva. Kdor je zbolel za to boleznijo, je bil zaznamovan kot grešnik: bolezen ga je zadela, ker je grešil. Mojzesova postava je določala, da je moral tak bolnik, ko se mu je približeval zdrav človek, klicati »nečist, nečist«, da bi se mu zdravi lahko izognil. Gobavci so morali prenašati tudi takšno sramoto, kar je bilo še hujše od same bolezni. Kaj je namreč hujšega kot to, da se te drugi izogibajo, da bežijo stran od tebe.

Jezus je gobavce ozdravil. Ozdravljal je telesne in duhovne bolezni. Ob vsakem ozdravljenju pa je tudi povedal, da je najhujša bolezen, ki človeka lahko napade, greh. Je najhujša notranja razjeda, hujša od zunanje gobavosti. Greh človeka osramoti, ga pahne v osamo, mu vzame dostojanstvo. Greh je najnevarnejši, najbolj zahrbten človekov sovražnik. V njem je prisotna smrt. In še ne nekaj ne smemo pozabiti: greh je nalezljiva bolezen, kakor gobavost. Druga bolezen, nič manj nevarna od greha, je nevera. To je zelo sodobna bolezen. Nevera je človeku danes tako zameglila oči, da ne najde več poti k zdravniku, da ni sposoben več tistega klica, kot so ga bili sposobni gobavci v današnjem evangeliju, ki so vpili: Jezus, usmili se nas. Današnji bolnik tega ni spodoben.

Druga značilnost desetih gobavcev in tudi vseh drugih s to boleznijo je bila, da so se v svoji nesreči povezovali med seboj. Trpljenje jih je povezalo in živeli so v skupinah. Tukaj jih je bilo deset. To je zgovorna podrobnost. Kadar imamo ljudje vsega dovolj, ko smo zdravi in nam nič ne manjka, smo nehote samozadostni, ne potrebujemo drugih, lahko živimo po sovje, hodimo po svoje. Težave in nesreče pa nas silijo, da iščemo druge, ki nam bodo blizu, ki bodo z nami delili našo usodo. In prav u nam najbolj prihaja naproti Jezus: ko drug z drugim nosimo svoja bremena in se skupaj obračamo nanj, saj je med nami prav zato, da deli z nami usodo križa. Jezus je tu, ker se mu ljudje smilimo in nam prihaja naproti, da nas rešuje. Na svet je prišel, v smrt na križu je šel, premagal je smrt, da nas je ozdravil gobavosti naših grehov in naše nevere in nam vrnil duhovno čistost. Ravnanje ozdravljenih gobavcev pa nam izprašuje vest, koliko ta velik dar tudi cenimo, kaj z njim delamo, kako smo hvaležni in kako svojo hvaležnost pokažemo. Od desetih ozdravljenih gobavcev se je eden vrnil, se vrgel pred Jezusom na obraz in se zahvaljeval. Ta njegova kretnja pove, da ni ozdravel samo telesno, ampak tudi v duši. Ko je pokleknil z obrazom do tal je priznal Jezusa za Odrešenika, Boga. Poklekne se samo pred Bogom. S telesnim ozdravljenjem je doživel tudi globlji Božji dotik. Ničesar več se mu ne bo treba sramovati, ne bo mu več treba klicati »nečist, nečist«, ker mu je vrnjeno človeško dostojanstvo. Za ostalih devet je bilo pomembno, da so ozdraveli telesno, da so doživeli čudež. Vendar če pozorno sledimo evangelijem, se vsak čudež imenuje tudi znamenje. Bistvo znamenja je, da človeka spomni na neko globljo resničnost, kot jo lahko vidi z očmi. Čudež je znamenje Božjega delovanja, in zato povabilo, naj se človek oklene Boga. Čudež je namenjen človekovi veri, bolj kot človekovemu telesu in njegovi potrebi. Zato devet ozdravljenih gobavcev v resnici ni bilo deležno tega, kar jim je Jezus resnično želel podariti. Telesno je bilo ozdravljenih deset, duhovo pa samo eden. Samo eden je bilo resnično ozdravljen svoje bolezni. Jezusu ni bilo vseeno, bolelo ga je , ko je videl, da čudež ni obrodil sadov.

Samo hvaležni Samarijan je slišal najpomembnejšo besedo: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Hvaležnost ima odrešenjsko vrednost. Zahvaljevanje je priznanje Božje moči, je izpoved vere. Škoda, da ostalih devet tega ne bo nikoli vedelo. Škoda, da se jim je telesna ozdravitev zdela samoumevna, kot da je Bog to dolžan narediti. Bog nam ni dolžan ničesar. Vse nam daje iz zastonjske ljubezni, da bi nas pritegnil bliže k sebi in k Očetu.

Šele v tej luči se nam prav razkrije brezprimerna dragocenost vere. Vera je človekovo duhovno zdravje, ker nam omogoča nenehen stik z Božjim zdravnikom, ob katerem smo vedno resnično varni.

Franc Likar, župnik