Bogoslužje Božje besede pri današnji sveti maši nas popelje v razmišljanje o veri. Da je vera temelj, na katerem je vredno graditi stavbo svojega življenja, sicer se poruši. Svari nas pred tem, da bi vero v ta svet in njegove dobrine pomešali z vero v Boga in večne dobrine; in končno, da je vera silna moč – če jo primerjamo z silami narave, ruva drevje in prestavlja gore. Vera iz nemogočega dela mogoče, spreminja svet, ko spreminja posameznega človeka.
V prvem berilu prerok Habakuk tarna pred Gospodom zaradi obupnega položaja svojega naroda. Na znotraj hudobija, ker je Izrael nezvest svojemu Bogu, navzven pa objestnost in nasilje; deželo pustošijo sovražniki. Hudobija zmaguje in zdi se, da uničuje vse, kar je še ostalo dobrega od prejšnjih rodov. Kje je vendar Bog, zakaj s hudobnimi trpijo tudi nedolžni. To je večno vprašanje, ki tudi nam ne da miru. Kako se tudi nam dogaja enako? Zakaj morajo v terorističnih napadih, v tem sodobnem nasilju trpeti popolnoma nedolžni ljudje, od dojenčkov naprej? Prerok Habakuk najde odgovor v tem, da so preizkušnje predvsem priložnost, da človek preizkusi svojo vero in svoje zaupanje v Boga. Večja kot je preizkušnja, večje mora biti zaupanje in človek zdrži; še več: postane močnejši, se utrdi in okrepi.
Zato je dostikrat edina smiselna prošnja ta, ki so jo Jezusu izrekli apostoli in je uvod v današnji evangelij: »Gospod, pomnoži nam vero!« Pomnoži nam vero v našem vsak dan bolj nevernem okolju. Pomnoži nam vero, ko se znajdemo brez odgovora na naša razočaranja in preizkušnje. Pomnoži – Jezus pravi, da ni pomembna količina, lahko jo je samo za velikost gorčičnega zrna, najmanjšega med vsemi semeni, ki padejo v zemljo. Pomembno je, da je to seme živo. V gorčičnem zrnu je življenje, ki se razraste v najmogočnejše drevo. Vero je treba ohranjati pri življenju. Mnogi to zrno zaprejo v lepo škatlico od kakšnega birmanskega darila in spravijo v predla, za spomin. Tam bo zrno vere propadlo in strohnelo. Kaj bo lastniku to mrtvo zrno koristilo, ko bo postavljen pred dvome, preizkušnje, ob življenjskih udarcih. Nič, ker bo ostalo pozabljeno med otroškimi spomini. Seme vere je treba posejati, zalivati in okopavati, se vsak trenutek veseliti njegove rasti.
Apostol Janez vzklika: »To je zmaga, ki premaga svet, naša vera!« Zmaguje nad tem, kar ni Božje, kar se je oddaljilo od Boga in mu je tuje. Če je vera zrasla v veliko drevo – veliko drevo spremeni podobo sveta. Ko posekajo kakšno veliko staro drevo, je prvo, kar človek opazi – kako je sedaj prazno, ko ni več drevesa. Kako je prazno, kako zeva praznina, kjer ni vere; kjer je vera nekdaj bila in jo je nekaj izpodsekalo – to je naredil svet.
Če ne zmaguje vera – in ne more zmagovati, kjer je ni, pač zmaguje svet z vsem tistim orožjem, ki ga ima in ga uperja proti človeku: nepoštenje, rivalstvo, moralna zmeda, huliganstvo, sprevračanje vrednot. Vse to je zmaga sveta. Naša družba danes žanje, kar je desetletja sejala. Ni sejala gorčičnih semen vere in tistih vrednot, ki rastejo edino iz nje. Vera je Božji dar, ki ga človek ne sme odložiti kot nekaj, česar ne potrebuje. Na dolgi rok se to ne izide. Vera zahteva trdo delo, kakor delo hlapca, kot ga omenja današnji evangelij. Hlapec mora poznati svoje dolžnosti in jih tudi izpolnjevati, ne pa da se postavlja pred Gospodarja in nad njega. V odnosu do Boga ne moremo in ne smemo ostati drugo kot hlapci, naj se sliši še tako nedemokratično. Vedeti moramo za svoje dolžnosti in jih izpolnjevati. Bog ni v ničemer naš dolžnik, saj nam že tako daje vse. Ničesar nimamo, kar ne bi bilo njegovo. S tem ko živimo po veri, ne delamo Bogu usluge. Kar mislimo, da delamo za Boga, delamo ednino zase. Iz naših molitev, naše zvestobe zakramentom, iz naši dobrih del iz naše plemenitosti, raste gorčično zrno naše vere in nad pomaga živeti.
Danes je rožnovenska nedelja. Mesec oktober nas želi spomniti na lepoto molitve rožnega venca. Molitev je dihanje duše. Dihanje ohranja življenje. Molitev ohranja pri življenju gorčično zrno naše vere. Moliti rožni venec pomeni posvetiti nekaj časa Bogu, predvsem pa sebi. Pomeni ustaviti se sredi vsakdanjega hrupa in usmeriti svoj pogled tja, od koder prihaja resnični blagoslov na naše delo, na naše napore, dvome, na našo utrujenost.
Ob skrivnostih rožnega venca v luči Jezusovega in Marijinega življenja presojamo svoje življenje, vidimo sebe v tisti resničnosti, v kakršni nas gleda tudi Bog. Na začetku rožnega venca molimo vero. Zakaj? Zato, da pokažemo, da je glavni namen te molitve predvsem poglobitev in krepitev naše vere; z molitvijo prilivamo temu svojemu gorčičnemu zrnu nov življenjski sok. Rožni venec umirja naše misli in jih usmerja k Bogu. Vera naših družin je v preteklosti rasla iz molitve rožnega venca. Naši predniki so živeli v veliko težjih razmerah kot mi danes. Pa še zdaleč niso bili tako črnogledi kot smo mi danes. Lažje so molili zaradi molitve.
Naj našo vero krepi molitev – to je sporočilo današnje rožnovenske nedelja. Prosimo Gospoda za pomnožitev: mi svojo molitev, on našo vero, da jo bo odsevalo naše življenje.
Franc LIkar, župnik
