Od vseh štirih evangelistov ima Luka, ki ga letos beremo pri bogoslužju, najbolj izostren čut za to, da v Jezusovem oznanjevanju prikaže tudi socialno razsežnost. Podobno kot evangelij prejšnje nedelje, se tudi današnji odlomek dotika tega vprašanja. Prav ta odlomek je zaradi svoje silovite živosti vrhunec Jezusovega učenja o bogastvu in revščini.
Če hočemo dobro razumeti priliko o samopašnem bogatašu, moramo odkriti njeno žarišče in njeno ključno osebo. Glavna oseba ni ubogi Lazar, ampak bogataš. Če bi bil glavna oseba Lazar, ubogi revež, bi morali priliko razumeti kot povabilo vsem revežem, naj potrpežljivo prenašajo svoje trpljenje, svojo nesrečno usodo, kakor je Lazar v resnici tudi delal. Gledajo naj v prihodnost, ko jim bo v nebesih lepo, sedeli bodo v Abrahamovem naročju, kjer jim ne bo nič manjkalo. Sedeli bodo na odličnem mestu na nebeški gostiji. Ker pa je v resnici osrednja oseba bogataš, je sporočilo čisto drugačno. Prilika biča sebično uporabo bogastva. Požrešni bogataš svojega bogastva ni uporabljal za to, da bi si s svojo radodarnostjo pridobil prijatelje za nebesa, kakor smo razmišljali preteklo nedeljo ob preudarnem krivičnem oskrbniku, ampak si je pridobival nasprotnike in sovražnike. S svojim bogastvom ni pomagal ubogim, ampak jih je zaničeval in poniževal, ali kar je včasih še slabše: gluh in slep je bil za njihove potrebe.
Prilika torej neprizanesljivo obsoja razkošje bogataša, ki se je oblačil v dragocen škrlat in se dan na dan sijajno gostil. Bogoslužje še poudarja to obsodbo z izbiro prvega berila, v katerem prerok Amos kar grmi proti bogatašem svojega časa, ki poležavajo na slonokoščenih posteljah, uživajo najboljše jedi in se zabavajo ob hrupni glasbi.
Oba odlomka Božje besede sta ena najbolj jasnih in pogumnih svetopisemskih obtožb socialnih krivic. Jezus te obtožbe ne izreka vpričo ubogih, ki bi mu za njegove besede gotovo ploskali, ampak to govori pred farizeji, o katerih evangelist pravi, da so bili lakomni na denar. Njim torej najprej velja ta evangelij. Ubogim, preziranim in brezpravnim je Jezus govoril drugače. Povedal jim je na primer osmere blagre, ko so se velike množice zgrnile okrog njega pri Galilejskem jezeru.
Socialno vprašanje ostaja enako aktualno v našem času in se pravzaprav vedno bolj zaostruje. Prepad med revnimi in bogatimi se veča ne le po svetu, ampak tudi pri nas. V čem nam je pri reševanju socialnega vprašanja lahko v pomoč evangeljsko oznanilo? Mirno lahko rečemo, da je vpliv evangelija na socialnem področju velikanski. Ta vpliv se kaže v temeljnih načelih, ki jih evangelij postavlja za učinkovito soočenje s socialnimi stvarnostmi. Gre predvsem za načelo pravičnosti, ki bi morala vladati v svetu. Evangelij se ne ustraši korenite kritike sveta, temveč pogumno razgalja njegovo krivičnost in hudobijo. Današnji svet, kot ga doživljamo, ni svet, kakršnega je ustvaril Bog, ampak svet, ki ga je popačil greh. Bogastvo je v veliko večji meri sad krivic in zatiranja, kakor pa poštenega ravnanja in dela. Ko Cerkev kritično presoja svet, dela to v imenu Kristusa, ki je sam brez greha in je luč sveta.
Evangelij se ne ustavlja pri kritiki krivic, ampak jih presega in skuša odpraviti v moči prve in največje zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. To je zdravo in učinkovito načelo. Če bi ga vsi kristjani jemali resno in odgovorno, bi lahko preprečili marsikatero sebičnost in krivičnost. Kaj Jezus očita bogatašu, če ne to, da se sploh ni zmenil za reveža na pragu njegove hiše. Očita mu sebičnost in brezsrčnost. Ljubezen do bližnjega je torej odločilna prvina krščanske novosti na socialnem področju. Samo nesebična ljubezen je zmožna posekati korenine krivic in odpraviti vzroke vsake revščine.
Današnja Jezusova prilika naj prebudi in izostri v nas pristen in živ socialni čut. Veliko možnosti obstaja, ne samo Karitas, da pomagamo ljudem v stiski. Kajti ljubezen, ki je res živa, je tudi iznajdljiva.
Bog nam vedno pošilja tudi velike ljudi, ki nas na to spominjajo, kakor je bil to v stari zavezi Amos, pogumen mož in brez dlake na jeziku. Danes je Slomškova nedelja. Ali ni
Bog poslal našemu narodu Slomška, da na njegov zgled kaže pot v prihodnost, kakšni naj bomo med seboj. Slomšek je kakor prerok Amos čutil s svojim ljudstvom. Ni mu bilo vseeno, da je vera med ljudmi ugašala. Iz njegovih spisov razberemo, kako so ga bolele napake, kot so sebičnost, upadanje srčne kulture in izgubljanje čuta za prave vrednote.
Po vzoru in veliki priprošnji blaženega škofa Slomška obudimo hvaležnost za vse, kar imamo in da lahko mislimo tudi na druge.
Franc Likar, župnik
