»Ne morete služiti Bogu in mamonu!«

Tako Jezus zaključi današnji evangelij, ko je povedal priliko o krivičnem oskrbniku. Prilika nam lahko dela težave pri razumevanju. Kaj Jezus z njo želi povedati? Čemu nam tega sleparskega oskrbnika postavlja za vzor in zgled za posnemanje? Prav gotovo ne zaradi njegovega neodgovornega odnosa do premoženja, s katerim upravlja in poneverjanja listin.

Jezus ne pohvali njegovih slabih dejanj, ampak njegovo iznajdljivost in prebrisanost, ko gleda na svojo prihodnost. Hoče reči: kakor posvetni ljudje, ljudje brez vere v Boga in posmrtno življenje znajo spretno poskrbeti za svojo prihodnost na tem svetu, tako in še veliko bolj mora človek skrbeti za svojo večno usodo. Kristjan, Jezusov učenec naj uporabi vso svojo iznajdljivost, da doseže končni cilj, to je srečno večnost. Zato se mora opreti na Boga, kot na skalo, da ostane trden tudi v tistem trenutku, ko se mu bo zemeljska sreča zamajala. In zamaje se prav vsakemu.

V tej zavzetosti, ki jo namenjamo graditvi večne sreče pa nas prav gotovo prekašajo mnogi ljudje, ki mislijo le na ta svet. Jezus jih imenuje 'otroci tega sveta'; dostikrat so oni bolj zavzeti za to, kar je je minljivo, kot mi za to, kar je večno. Že preproste vsakdanje izkušnje nam to še in še potrjujejo. Samo pomislimo, kaj vse ljudi zanima, s čim se ukvarjajo, o čem se pogovarjajo, za kaj trošijo denar. Česa vsega si mnogi ne domislijo, koliko truda so pripravljeni vložiti v stvari, ki so ' od danes do jutri'. Kristjani pa, ki pa verujemo, da je pred nami neskončna prihodnost, se pravi večnost, pa smo dostikrat nezainteresirani, neiznajdljivi in nespametni; nezavzeti za cilj, ki je pred nami. Kot da se nam bo večnost zgodila 'kar tako', sama od sebe, brez vsakega napora in skrbi.

Da temu ni tako, nas učijo mnogi svetniki. Poglejmo 'najnovejšo svetnico', sv. mater Terezijo. Ta žena je dobro vedela, kako se nabira zaklade za nebesa. Ona se je odločila, da ubere pot nabiranja zakladov za nebesa med ubogimi. Z njenim življenjem Bog sporoča svoj klic za našo svetost. Ni treba, da bi delali tako in vse to, kar je delala ona; da bi cel svet vedel za naša dobra dela. Bog nam po njenem zgledu predlaga pot svetosti z malimi koraki, k manj zapuščenim, kot so gobavci na kalkutskih ulicah. Tudi v našem svetu, v našem okolju so zapuščeni, osamljeni, potrebni pomoči. Gre za isto svetost, kakršna je bila svetost matere Terezije – ljubezen do bližnjega. To je glavno, kar je imela ona in to imamo lahko tudi mi. Pojdimo iskat to svetost tudi mi, opremimo se z njo v zakramentih in jo ponesimo drugim, ki je nimajo, da bodo tudi oni spoznali, da jih Bog ljubi, ker ga mi ljubimo.

Sveti Avguštin nekje v svojih spisih, ko razlaga ta evangelij, navaja zgodbo o bogatašu, ki je prišel v nebesa. Sv. Peter ga sprejme na vratih in ga pospremi do kraja, ki mu je namenjen. Hodila sta mimo čudovitih vil, v katerih so bili srečni stanovalci. Ko sta tako hodila naprej, so hiše postajale vse bolj običajne in skromne, dokler nista prispela do revnih kolib. Pred eno izmed njih se sv. Peter ustavi in jo pokaže bogatašu, ker je namenjena njemu. Bogatašu je seveda vzelo sapo. Pa mu je sv. Peter odgovoril: »Za časa življenja nisi sem gor poslal skoraj nič, s čimer bi ti lahko zgradili spodobno hišo«.

Današnji evangelij, na poseben način tudi prvo berilo, želi prav v to usmeriti naše razmišljanje in ravnanje: Kaj naredimo za svoja večna bivališča. Prerok Amos govori o izkoriščevalcih, ki sleparijo pri prodaji in s tem delajo siromake še siromašnejše. Na dolgi rok, v perspektivi večnosti, se to ne obnese.

Kot verni ljudje moramo vedeti, kaj je cilj in kaj so le sredstva do tega cilja. Ta sredstva so tudi materialne stvari. Z njimi naj si pridobivamo prijatelje, ki nas bodo pospremili v večnost. Vse, kar skušamo zadržati le zase, nas bo le bremenilo in oteževalo našo pot naproti večnosti.

Ne smemo pozabiti, da smo vsi del ene in iste družine, kakor beremo v apostolskih delih: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.« naj moč Božje besede doseže srca vseh kristjanov, da bomo mogli najti tisto mero dobrote, kakršno nam narekuje ljubezen do Kristusa in do vseh naših bratov.

Franc Likar, župnik