Evangelij nam danes prinaša kar tri prilike o Božjem usmiljenju: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Vse imajo istega protagonista, ki ni ne ovca, ne drahma, ne izgubljeni sin, ampak Bog sam. On je pastir, ki je izgubil eno svojih ovc, žena, ki je izgubila svojo drahmo in oče, ki je izgubil enega svojih sinov. Tudi namen pripovedi vseh treh prilik je isti: odgovoriti farizejem in pismoukom, ki so godrnjali nad Jezusom, ki je »sprejemal grešnike in z njimi jedel.«

V eni od postnih nedelj smo letos že slišali priliko o izgubljenem sinu. Ker so nam danes predstavljene vse tri skupaj, nas to kar sili, da izluščimo skupno prvino, skupni ton, ki zveni skozi vse tri. Ta skupni motiv se nam razkrije ob srečnem koncu vsake od njih. Vodilni motiv je neizmerno Božje veselje. Že v prvih dveh, zlasti pa v tretji to veselje kar prekipeva in se spremeni v pravi praznik. Oče, ki dobi nazaj sina, je ves iz sebe in ne ve, kaj vse bi v tem veselju naredil: pitano tele, najboljša obleka, prstan, praznovanje. Bog se najdenega in izgubljenega veseli, ker ljubi. Bog je ljubezen. On ljubi vse, kar je ustvaril, vsega se veseli in ničesar ne želi izgubiti. Na vse je navezan. Vse tri zgodbe so božje sporočilo ljubezni, ki je mnogo večja kot is lahko mi predstavljamo. Vsak je vreden njegovega iskanja.

Sveto leto usmiljenja želi v nas prebuditi takšen čut ljubezni, kakor ga ima Bog. »Usmiljeni kakor Oče!« Usmiljeni do vsakogar, ki se oddalji ali izgubi. Da bi se s pomočjo svetega leta naučili usmiljenja in se oddaljili obsojanju, kritikam, škodoželjnosti. Da bi se naučili čim več zastonjske ljubezni. Kako veliko nam tega manjka. Ljubše nam je kaznovati trmasto in neubogljivo ovco, kot jo ljubeče sprejeti v naročje; izgubljenega sina pa poslati spat brez večerje, da ga bo izučilo. Preveč je nevoščljivih starejših bratov. Ali pa tistih svinjskih delodajalcev, ki se izživljajo nad nemočnimi, nad oropanimi človeškega dostojanstva. Ustavimo se ob tem meščanu, ki ga omenja prilika, lastniku svinj. To je pretkan človek, ki se okorišča z bedo bližnjega. Vedel je, da je to judovski fant, ki je ostal iztrgan iz svojega okolja, iz svoje družine, da je brez prijateljev in brez denarja. Vedel je, da se fant v tuji deželi ne bo znašel, da se ne bo mogel postaviti zase in da se drugi ne bodo postavili zanj. Lahko vidimo tega bogataša, kako si je mel roke in se prikrito smejal: »Če si Jud, boš ravno svinje pasel; delal boš prva to, kar je za Jude najbolj ponižujoče in česar v zvestobi svoji veri sploh ne bi smel. Za Jude so svinje nečiste živali, zato jih ne smejo ne samo jesti ampak tudi ne vzrejati in ne biti z njimi v stiku. Delodajalec je izkoristil fantovo nesrečo, da ga je ponižal kot člana njegovega ljudstva, kot člana verne družine. Kje je tukaj usmiljenje?

Takšen plen brezobzirnežev postanejo mnogi mladi ljudje. Iščejo srečo, svobodo, radi bi se nekje uveljavili, iščejo prijateljstva, pa se znajdejo na dnu. Kakor ta mladenič iz evangelija. In ko so na dnu, imajo svinjski gospodarji lahko delo: ponudijo jim svinjske nadomestke: mamila, ponižujoče delo. Pripravijo jih do tega, da zavržejo svoje ideale, vero svojih staršev in seveda svojo svobodo. Nimajo moči, ne da bi se uprli, ne da bi se dvignili. Tega ne zmorejo, ker ne vedo za nikogar, ki jih resnično ljubi. Izgubljeni sin iz evangelija pa je vedel, da tega človeka ima, da je to njegov oče. Upal je, da se bo iz očetove ljubezni rodilo usmiljenje. Ranjenih, zavoženih življenj, ljudi na tleh je veliko tudi zato, ker je premalo ljubezni v tistih, ki bi jo morali imeti. Ker je preveč ponosa in premalo ponižnosti; preveč maščevalnosti in premalo prizanesljivosti in usmiljenja.

Vsak človek mora vedeti in čutiti, da je nekje nekdo, ki ga neskončno ljubi. Kako lažje je živeti, če veš, da si ljubljen in kako težko je živeti in preživeti, če tega ni.

Ko je Dostojevski, eden največjih pisateljev in mislecev v zgodovini umiral, sta bili ob njem dve njegovi hčerki. Prosil ju je, naj mu iz Lukovega evangelija prebereta priliko o izgubljenem sinu. Z zaprtimi očmi je poslušal. Ko sta končali z branjem, je dejal: »ne pozabita, kar sta zdaj slišali. Ohranita brezmejno zaupanje v Boga. Nikdar ne podvomita v njegovo odpuščanje. Nikdar ne pozabita, da vaju neizmerno ljubi. Jaz vaju silno ljubim, toda to ni nič v primerjavi s tem, kako vaju ljubi Bog. Tudi če bosta v življenju zagrešili kaj tako hudega, da vaju bodo vsi zapustili, nikdar ne obupajta nad Bogom.«

Morda ta pripoved zveni romantično, vendar pokaže, kako je veliki poznavalec človeške duše Dostojevski, doživljal Boga. Vedel je, da človek mora pred Bogom priznati svojo majhnost in svojo nagnjenost k slabemu. Človek ne sme izgubiti ver v Božje usmiljenje. Bogu moramo dovoliti, da je z nami usmiljen, ne se mu izmikati.

Kot njegovi ljubljeni otroci moramo v sebi gojiti spoznanje, ki nam je dano, namreč, da smo Božji ljubljenci in da ni vseeno, kako Bogu na to resnico odgovarjamo.

Prizadevajmo si, da bo naša vera v Božjo ljubezen vedno večja in trdnejša. Z eno besedo je to program tudi našega katehetskega, veroučnega, ali pastoralnega leta: utrjevanje naše vere v resnico, da je Bog usmiljen. In naš trud, da g v tem posnemamo.

Franc Likar, župnik