V čem je prava življenjska modrost? To vprašanje odpira in nanj skuša podati odgovor današnja Božja beseda. Vprašanje se lepo ujema z začetkom veroučnega in pastoralnega leta. Poslanstvo vsakega učitelja, naj bo na področju šole, verskega pouka ali kakšnega drugega učenja je vedno odkrivanje in posredovanje prave življenjske modrosti. Pisatelj Knjige modrosti, iz katere je prvo berilo, kakor apostol Pavel v drugem berilu in Jezus v evangeliju soglasno zatrjujejo, da ni prave modrosti brez poslušnosti Bogu. Človekove misli so zelo nestanovitne, bojazljive, zaradi česar nas hitro zanaša. Božja modrost pa te šibkosti ne pozna; Božja misel se ne spreminja in je edina, ki lahko človeku kaže resnično to je pravo pot. Pot na katero se človek lahko popolnoma zanese. Zato pa je treba Božjo misel, izraženo zlasti v Božji besedi – v Svetem pismu, vedno znova premišljevati, se vanjo poglabljati, se o njej z drugimi pogovarjati in seveda iz nje živeti.
Če pozorneje beremo današnji evangeljski odlomek, se nam prvi hip zdi, da je ta Božja modrost preveč zapletena in preveč trda za ušesa današnjega poslušalca. »Če kdo ne sovraži svojega očeta, matere, žene…. In kar je še huje: kdor ne nosi svojega križa…... ne more biti moj učenec. Jezus to naroča, ukazuje, potem, ko je že tolikokrat povedal, da je treba vsakega človeka ljubiti, celo bolj kot samega sebe. Kako naj si razlagamo ta nasprotja?
Jezus zahteva, da ljubezen do njega stopi pred vse druge ljubezni; naj bo do drugih ljudi, kot do samega sebe in svojega imetja. A ne gre za to, da bi Jezusa »količinsko« ljubili nekoliko bolj ali precej bolj kot vse drugo, ampak za to, da je ljubezen do njega drugačna. Ljubezen do Boga ni ena izmed ljubezni; Boga ne moremo narediti za eno od sestavin našega življenja, neko mešanico, v kateri bo tudi nekaj Boga, nekak življenjski »koktajl«. Takšno predstavo imajo tisti, ki pridejo v cerkev za kakšen praznik ali na pogreb, vržejo nekaj v miloščino in so prepričani, da so naredili celo več, kot so bili dolžni narediti. Njihova vera je postavljena v predalček poleg drugih predalov običajno večjih od tega, v katerem je Bog: politika, zabava, šport in še marsikaj. Jezus pa nas želi povabiti v razmišljanje o tem, komu dajemo prednost: njemu ali komu drugemu. Dajati prednost komu drugemu pred Kristusom, je za kristjane zelo nevarno, usodno nevarno. Hoditi za Kristusom, a ne biti njegov, ne ga postaviti na prvo mesto. Otroci hodijo k njemu k verouku: vendar ali so zares njegovi? Isto vprašanje velja za vsakogar izmed nas, tudi za duhovnike; ki smo v njegovi službi. Nevarno je, da naredimo vse in še več kot je potrebno, toda ali smo zares tudi njegovi? Hodimo k maši, vsako nedeljo, vsak dan: ali smo tudi njegovi?
Molimo rožni venec – ali smo tudi njegovi?
Ljubezen do Boga je temelj, je podlaga, je zemlja iz katere vse druge ljubezni rastejo. Zelo zgrešeno je misliti, da ljubezen do Boga vstopa v konkurenco z različnimi človeškimi ljubeznimi: do staršev, do zakonca, do otrok, do bratov in sester. Kristus ni »tekmec« v ljubezni; do nikogar in na nikogar ni ljubosumen.
Ljubezen do Kristusa ne izključuje drugih ljubezni, ampak jih ureja. On je namreč tisti, v katerem vsaka ljubezen najde svoj temelj in svojo oporo ter potrebno milost, da bi jo lahko živeli do poslednjih globin. Najlepše to ponazarja ljubezen v zakonu, ki ji je zakrament Božje ljubezni. Kristusova ljubezen v zakramentu možu in ženi zagotavlja, da ju bo v njunih naporih podpirala in vodila tista ljubezen, s katero Kristus ljubi Cerkev.
Možno je Kristusu ploskati, pa ne biti njegov. Ko je treba za njim nositi križ, roke omahnejo. Vzeti križ ne pomeni iskati trpljenje. Tudi Jezus si ni šel sam iskat križa; v pokorščini Očetovi volji je vzel nase trpljenje, ki so mu ga ljudje naložili na ramena in ga s svojo pokorno ljubeznijo spremenil iz orodja kazni v znamenje odrešenja in slave. Jezus ni prišel, da bi pomnožil človeške križe, ampak, da bi jim dal smisel in bi ga ljudje lažje nosili. Kdor išče Jezusa brez križa, bo našel križ brez Jezusa. To pomeni, brez moči, da bi ga mogel prenašati.
Ljubezen do Kristusa je temelj, na katerem je mogoče graditi stavbo svojega življenja. Slišali smo tudi o človeku, ki je začel zidati stolp, a ni dobro izračunal stroškov. Posledica je posmeh okolice. Tukaj mi misel uide k mnogim staršem, ki položijo temelj verske vzgoje, ko dajo otroka krstiti in pri tem tudi ostanejo. Otrok potem ni deležen verske vzgoje. Nimajo za gradnjo: nimajo vere, v tem temelju ni ljubezni do Kristusa. Postaviš temelj in ne nadaljuješ: Jezus pravi, da se ti bodo posmehovali. Rečejo: je len, se mu ne ljubi, je nemaren. Beži od napora in odgovornosti, ni resen. Rad bi nekaj imel, a se za to nič ne potrudi.
Prav nič dobrega ne more nastati brez napora, brez žrtve, brez križa. »Vse pa premorem v njem, ki mi daje moč«, pravi apostol Pavel. In vse premorem, če imam ljubezen do njega na prvem mestu.
Franc Likar, župnik
