Branja pri današnji sveti maši nam govorijo o kreposti, ki je temelj za vse druge: o ponižnosti. Tako nujna je, da Jezus izkoristi vsako okoliščino zato, da jo poudari. Tokrat je bil povabljen v hišo enega izmed najpomembnejših farizejev. Jezus je opazoval, kako so si gostje izbirali prve, imenitnejše sedeže. Ob tem je dobil navdih za priliko o prvih mestih in nauk o ponižnosti.

Najprej je pomembno poudariti, da Bog in svet nikakor nimata enakih meril za to, kdo je prvi in kdo zadnji. Merila tega sveta, ki odločajo o prvih mestih, so uspešnost, podjetnost, izobrazba, bogastvo, sposobnost narediti kariero ipd. Kdor v teh stvareh prednjači, se tudi vzpenja na družbeni lestvici. Bog pa nas ne presoja in ocenjuje po mestu, ki ga zavzamemo v svetu, ampak po tem, kaj napravimo s tistim, kar smo prejeli, z darovi, ki nam jih je dal; po tem, kaj napravimo iz sebe in kakšni smo v odnosu do drugih. . Dokaz za to so svetniki, ki izhajajo tako iz vrst kraljev kakor kmetov, papežev in skromnih redovnic; odličnih plemkinj in gospodinjskih pomočnic. V Božjih očeh je vedno na prvem mestu tisti, ki je prejel en talent in je z njim pridobil dva druga.

Ponižnost je najprej v priznavanju tega, kar smo. Smo to, kar nam je dal Bog. Za vse smo mu hvaležni in se ne ponašamo, da je kaj naše. To tudi pred drugimi priznavamo. Vsa dober dar prihaja od Boga. Zato ni nobena stvar naša prvenstvena zasluga, čeprav je tudi sad našega prizadevanja, ampak dar, ki smo ga prejeli sebi in drugim v korist. Predvsem drugim. Na to misli Jezus, ko pravi, koga naj povabimo na večerjo: ne tistih, ki nas bodo potem hvalili, ampak uboge, ki nam nimajo s čim povrniti. Kar priznajmo si, da v svoji dobrodelnosti zlahka podležemo sebičnost, da bi od tega, kar smo naredili dobrega, tudi sami nekaj imeli, vsaj kakšno javno pohvalo.

Jezus zelo svari pred to nevarnostjo; ne delati dobrega iz želje po priznanju, po slavi. Ko Jezus pravi, naj izbiramo zadnje sedeže, nam naroča, naj v življenju gledamo bolj na druge kot na sebe; naj drugim privoščimo kakšne lepe trenutke, ko se bodo dobro počutili, prej kakor sebi. Poziva nas, naj bomo skromni v ocenjevanju lastnih zaslug.

V takšni drži nas bo Bog povišal; že tu, na tem svetu, pred ljudmi. Ali ni tako, da ponižnega človek, ki ima skromno mnenje o sebi, ki ne sili v ospredje, bolj cenimo, kot pa nekoga, ki se kar naprej hvali pred drugimi. Hvalisavci so zelo zoprni in ljudje se jih izogibajo. Iskrena in neprisiljena skromnost osvaja, tak človek je priljubljen, ljudje si želijo njegove bližine in jih »vleče« v druženje z njim. Skromnost človekove sposobnosti in vrline polepša, napuh in domišljavost pa jih izniči. Vzemimo dva športnika, ki sta na tekmovanju dosegla popolnoma enak uspeh. Občinstvo bo podzavestno pritegnilo skromnejšemu. Vsaka zmaga je najlepša takrat, ko jo spremlja skromnost. »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu«, smo brali v prvem berilu. Ponižen človek je resničen, vidi stvari v sebi in okrog sebe takšne, kot so. Je trezen človek, ki ga ne zanaša in stoji na realnih tleh. Tistega, ki se drži tal, je težko izpodmakniti, da bi padel.

In še na nekaj nas opozarja Jezus s to prispodobo o svatbi. Ponižnost je pristna, ali pa je ni. Kdor o sebi misli in govori, da je ponižen, to v istem trenutku že ni več. Je že hinavščina.

Jezus ne pravi, naj si človek poišče zadnje mesto zato, da se bo lahko presedel višje, ko bodo videli, kako je ponižen. Pomen je drugačen. Svatba je za Jezusa podoba »večne gostije« v nebeškem kraljestvu. Pred Bogom smo vsi enako majhni, grešni in slabotni. In če nas on kljub temu vabi k sebi, nas vabi iz čiste svoje dobrote in mi si pač nimamo pravice izbirati mest, saj je vse neskončni Božji dar. Bog nam bo oddelil tisto mesto, ki nam gre – po meri naše ponižnosti, našega priznanja Božje veličine in našega iskrnega dobrega mnenja o drugih – da oni bolj zaslužijo višje mesto kot mi. Tako delajo pravi Božji prijatelji. V tem se je odlikovala Marija, skromna in ponižna Gospodova dekla in zato povišana v Božjo slavo.

Živimo v družbi, ki resnično potrebuje to evangeljsko oznanilo o ponižnosti. Trud, da bi zasedli prva mesta, četudi bi bilo potrebno brez pomisleka hoditi po glavah drugih ljudi, stremuštvo in histerična tekmovalnost so značilnosti, ki vse bolj omamljajo ljudi. Tak svet nima lepe prihodnosti in takšne prihodnosti se je resnično treba bati.

Svetu bodo pokazali pravo smer ponižni ljudje. Ker samo oni spoznajo Božjo voljo in kaj Bog od njih pričakuje. Samo ponižen človek spoštuje druge ljudi. Ponižnosti ne moremo ločiti od ljubezni.

Prosimo Gospoda, da bi imeli ljubezen do Kristusa in bi se iz te ljubezni darovali za druge.

Franc Likar, župnik