»Prišel bom, da zberem vse narode in jezike in gledali bodo moje veličastvo.« Tako Bog po preroku Izaiju, ki smo ga poslušali v 1. berilu spregovori o vesoljnosti odrešenja. Odrešenik, ki ga ljudstvo v stari zavezi pričakuje, bo odrešenik vseh ljudi, vsega človeštva. Bog je velik v svoji ljubezni in v svojem usmiljenju, da se ne omeji samo na en narod, vse druge pa bi izključil in jim ne bi dal možnosti zveličanja.
Vprašanje o zveličanju, o večnosti, o nebesih, o posmrtnem življenju, je večno vprašanje. Slišali smo enega izmed Jezusovih poslušalcev, ki je Jezusa zelo izzivalno vprašal, koliko ljudi bo prišlo v nebesa, veliko ali malo. Hotel bi vedeti število. In slišali smo tudi, da Jezus na to vprašanje sploh ni odgovoril. Najprej zato, ker ni hotel streči človeški radovednosti, še bolj pa zato, ker odgovora na to vprašanje ni, in je bolje, da ga ni. Pravzaprav lahko rečemo 'gorje, če bi bil ta odgovor', če bi bilo števolo zveličanih vnaprej znano. S tem bi bilo znano tudi, kdo je v tem številu, koga pa ni. Ljudje bi bili vnaprej določeni – ali za nebesa, ali za pekel. Uničena bi bila človekova svoboda. Nesmiselno bi se bilo truditi za dosego večnega življenja v nebesih.
Namesto odgovora na vprašanje je Jezus dal naročilo: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata!« Jezus s tem ne reče, da bo malo zveličanih, ampak, da je pot do tja težka in je na njej potrebnega veliko napora. Človekovo zveličanje je tudi v njegovih rokah; odvisno od njegovega truda, volje; predvsem pa od njegove odločitve. Zveličanje ni odvisno od Božje »dobre volje«, ampak od naše.
Drugo, na kar Jezus opozarja pa je, da nihče ne more biti povsem prepričan v svoje zveličanje. Mnogi Jezusovi sodobniki so mislili, da je dovolj, če so člani izvoljenega naroda. Jezus jim jasno pove, da bodo mnogi »otroci kraljestva«, kakor so se be imenovali, sedeli na zadnjem mestu, ali pa bodo kar izgnani ven. Pri Bogu ne zaležejo poznanstva, prednosti in privilegiji, češ, »vpričo tebe smo jedli in pili in po naših ulicah si učil«. To isto velja tudi za nas kristjane: nič nam ne bo pomagalo sklicevanje na krstni list in birmo, na uradno pripadnost Cerkvi. »Ne poznam vas«, se glasi odgovor na zgolj papirnato krščanstvo. Ustanovitelj gibanja »Živi in deli Kristusa« Frenk Padilla govori o modernih kristjanih, da so krščeni pogani.
Po zakramentih krsta in birme v nas res prihaja Božja milost, vendar samo za to, da oživlja naša prizadevanja in jim daje rast. Kristus nas bo ob našem srečanju v večnosti prepoznal po sadovih, ki jih prinašamo v tem življenju. Pomembno je, kaj v življenju naredimo iz tega, kar nam je bilo od Boga podarjeno: zakramenti, Božja beseda, ki jo bermo in poslušamo – sami ali v občestvu; kaj smo iz Božjih darov naredili zase in za druge. Bog ima v načrtu vse ljudi združiti v svoje kraljestvo: prišli bodo od vzhoda in zahoda, severa in juga in bodo sedeli v Božjem kraljestvu. Vendar se to ne bo zgodilo samo od sebe. Ostaja odprto vprašanje: kdo bo vse te ljudi pripeljal v Gospodovo hišo? Ta naloga je zaupana tudi nam. Omenjeni avtor Frenk Padilla nekje razlaga Jezusovo priliko o izgubljeni ovci in Dobrem pastorju, ki jo išče. Pravi, da je danes 99 izgubljenih in samo ena je v varnem domačem hlevu. Kristjani danes množično odhajajo in se tudi izgubljajo v svoji oddaljenosti od Boga. In vse to, kar se dogaja drugim, tem, ki jih vidimo odhajati, se lahko v trenutku zgodi našim najbližjim in nam samim. Kako se tega obvarovati?
Živeti Kristusa in ga deliti z drugimi. Odganjati iz svoje zavesti miselnost tega sveta in ji ne podlegati v načinu ravnanja. Kakor pravi Jezus, da so za v nebesa ozka vrata, moramo tudi sami imeti ozka vrata. To pomeni, da ne pustimo skoznje čisto vsega, kar sili skoznje iz zunanjega sveta. Skozi ozka vrata ne more vsa krama in navlaka, saj vemo, da za nas ni vse dobro. Vrata našega srca morajo imeti kukalo, in imeti moramo dobro oko in bister pogled, da vidimo, kaj spustimo naprej.
Tako pridemo tudi do odgovora na vprašanje, ki ga je tisti nekdo iz množice postavil Jezusu, koliko bo zveličanih: toliko, kolikor bo takšnih, ki si bodo za to prizadevali.
Franc Likar, župnik
