Verjetno je vsak od nas že kdaj spoznal človeka, ki ga je občudoval zaradi njegove miline, dobrohotnosti in prijaznosti. In se nam je tudi zgodilo, da smo v nekem trenutku tega istega človeka spoznali še v čisto drugačni luči, da je naenkrat postal zahteven, neizprosen in jezljiv.
Lahko bi rekli, da smo s takšne »druge plati« danes spoznali tudi Jezusa: »Nisem prišel, da prinesem na zemljo mir, ampak meč,… prišel sem, da vržem ogenj na zemljo!« Takšnega Jezusa si težko predstavljamo, nikjer ne vidimo Jezusa upodobljenega v tej drži današnjega evangelija. Jezus je povsod »nežen«, milega obraza in pogleda. Na vseh podobah izraža usmiljenje in prizanesljivost, iz njega sije njegova glavna skrb, da ljudi tolaži in bodri.
Toda resnici na ljubo, takšen Jezus bolj ustreza človeški domišljiji kot pa Božji resničnosti. Včasih si ustvarjamo takšno podobo o Jezusu zgolj zato, da si božamo vest, ker nam ni do resnega pogleda v svojo resničnost, v kateri je potrebno kaj spremeniti. Jezus ni otroška igrača, s katero se zamotimo, kadar nam je dolgčas ali ko stvari ne gredo čisto po naše.
Ob premišljevanju današnjega evangelija smo povabljeni v globlji pogled v resničnost Jezusove navzočnosti med nami, ki je v marsičem onkraj naši predstav in želja. Drži, da je Jezus nosilec miru in odpuščanja, je pa tudi nosilec razločevanja. Kaj to pomeni. Pomeni, da prinaša odrešenje, pa tudi sodbo. Ob srečanju z Jezusom se mora vsak človek odločiti; zanj ali proti njemu. To je tisti meč, o katerem govori. Jezus ni prišel na svet in ni umrl na križu »kar tako« - za tistega, ki hoče. Umrl je za vse enako. To pa pomeni, da ob njem nihče ne more biti indiferenten. Tisti izgovor, ki je danes že vsakdanji: »Jezus me ne briga, krščanstvo me ne briga«, ne velja veliko. Kdor noče odrešenja, ki ga Jezus prinaša, ne ostane samo »praznih rok«, da nečesa pač nima, ampak tudi vse izgubi, ker izgubi večno življenje. Z vero in sprejemom Kristusa ni tako kot na primer z nakupom hiše ali avta: če kupiš, imaš, če ne kupiš, pač nimaš. Ne sprejeti Kristusa, pa imaš to priložnost, pomeni pogubo, duhovni in dušni samomor.
Kdor ni s Kristusom je proti njemu. Tu ni brezbrižnežev. Kdor ne sprejme Kristusa, ga že s tem zavrne. Jezusov prihod na svet prinaša to delitev na dvoje in tako se ljudje tudi odločamo: eni zanj, drugi proti. Zaradi tega se ljudje že dva tisoč let delimo, si nasprotujemo, se tudi sovražimo in si povzročamo gorje.
Spomnimo se na starčka Simeon, ko je v templju vzel v naročje dete Jezusa in je vse to napovedal: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, da se razodenejo misli mnogih src.«
Jezus danes v evangeliju to napoved podrobneje razloži. Pravi, da se ta delitev lahko dogaja celo znotraj ene same družine. In vemo, da se, da je to pogosto zelo resnično in boleče. Vera neredko razdeli moža in ženo, starše in otroke. Kako žalostne zgodbe na to temo se pišejo po mnogih družinah.
Da ne govorimo o nasprotovanjih v družbi. Od časov prve Cerkve do danes preštevamo mučence. Njihova kri že dva tisoč let namaka zemljo. Zakaj je tako? Ker svet do Kristusa ni in ne more biti brezbrižen; če ga ne ljubi, ga sovraži. Evangelij vsakega človeka, v vsaki kulturi, v vsaki dobi zgodovine, izziva in sili k odločitvi. Zaradi tega je tudi vedno tistih, ki se Kristusa oklepajo in onih, ki mu nasprotujejo in bi ga radi uničili, skupaj z njegovo Cerkvijo. Na to moramo kristjani računati vsak trenutek. Človek, ki ljubi Boga, nima lahkega življenja.
Kako je v tem svetu mogoče preživeti? Do rešitve nam pomaga prva Jezusova trditev, ki jo je izrekel; namreč, da je prišel, da vrže na zemljo ogenj. To pa ni ogenj, ki pokončuje. To ni peklenski ogenj. To je ogenj iz nebes, to je ogenj Božje ljubezni. V tem ognju morajo najprej zgoreti naše napačne predstave o Jezusu in o nas samih, predstave o življenju brez stisk in meča. Ko bo to zgorelo, bo ostal ogenj ljubezni, ogenj Svetega Duha, ki vžiga ljubezen in mir. Ta ogenj pa edini lahko pomirja spore in razdeljenosti, ki so med nami zaradi Jezusovega imena. Ogenj ljubezni, medsebojnega odpuščanja, usmiljenja in prizanesljivosti, dela čudeže. Sposoben je vračati mir povsod, kjer smo ga nekoč porušili.
Za ta ogenj prosimo, naj ga prižge v naših srcih.
Franc Likar, župnik
