Prav je, da od časa do časa slišimo tudi jasno Jezusovo besedo o zemeljskem bogastvu in našem odnosu do njega. On, ki je znal postaviti stvari na pravo mesto, je dobro vedel, da obilje materialnih dobrin ni najvišji cilj človekovega življenja. Komur je glavna skrb kopičenje premoženja, je zapeljal v slepo ulico.
Jezus pravi: »Varujte se vsake pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju, četudi ga ima kdo obilo.« To pomeni: s še tolikšnim bogastvom ni mogoče kupiti življenja, ne zemeljskega - tega, ki ga sedaj živimo, in še toliko manj večnega življenja.
Seveda je vsak človek dolžan delati za vsakdanji kruh. Vsak ima tudi pravico od materialnih dobrin, pravico, da razpolaga z nekaj lastnine, ki mu omogoča življenje. Nihče ne pravi, da ni treba človeku delati, napredovati. Toda stvari ne smemo zamenjati: denar je potrebno služiti zato, da bi živeli, ne pa živeti za to, da bi služili denar. Takšna zmotna drža mnoge ljudi vodi v pohlep, ki lahko rani ali celo uniči medčloveške odnose, na kar opozarja Jezus na začetku evangelija: dva brata sta prišla k njemu: »Jezus, reci bratu, naj deli dediščino.« Verjetno težava ni bila v tem, kako deliti dediščino, ampak ali jo sploh deliti. Jezus naj prepriča brata, naj ga spomni na pravičnost. Toda Jezus se ni hotel postaviti na stran enega brata nasproti drugemu. On je prišel na svet oznanjat Božjo pravičnost, ki je drugačna od človeške in jo presega. Opozoril je na napako obeh bratov: iz zemeljskih dobrin sta hotela narediti najpomembnejšo stvar v življenju in temu bi podredila vse drugo, tudi bratsko ljubezen in spoštovanje. Zato jima je odgovoril: »Iščita najprej Božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo!«
Jezus opozarja na veliko nevarnost, ki je vedno skrita v materialnih dobrinah, v bogastvu: nevarnost sporov med ljudmi. Ta nevarnost je kot skrit vulkan, ki lahko kar naenkrat bruhne na dan in je vsega konec. Zaradi denarja, zaradi piškave dediščine so se ljudje pripravljeni skregati do te mere, da vse življenje živijo v medsebojnem sovraštvu in da gredo nazadnje tudi skregani v grob. Koliko sovraštva povzroči nesmiseln pohlep po imetju. Pohlep človeku tako zaslepi srce, da pozabi na sočloveka, na brata, na vse vrednote in tudi na lastno dostojanstvo. Ni mu več mar, kaj si o njem mislijo ljudje, kakšnega ga vidijo. Mar mu je samo kopičenje bogastva.
Vsi poznamo ime Alfred Nobel in Nobelovo nagrado. Nekega dne se je ta učenjak zgrozil, ko je v časopisu prebral svojo osmrtnico. V resnici je umrl njegov brat, vendar se je nekdo zmotil in objavil njegovo ime. Ni šel do pristojnih, da bi to novico preklicali, ampak si je domisli, kaj ko bi nekaj dni počakal, da bom videl, kaj neki bodo časopisi v naslednjih dneh o njem pisali. In res so pisali, toda ob tem, kar je Alfred Nobel o sebi bral, se je še bolj prestrašil in zamislil. Nihče ni namreč o njem napisal nič lepega, Pisali so, da je »kralj dinamita«, izumitelj najbolj smrtonosnega orožja, ki je bogatel na račun drugih in tako naprej. To ga je tako pretreslo, da se je odločil za temeljito spremembo življenja, kot je pozneje rekel: »odločil sem se spremeniti svojo posmrtno podobo«. Vse svoje veliko bogastvo je sklenil darovati za letne nagrade za fiziko, kemijo, medicino, literaturo in mir. Tako je nastala Nobelova nagrada.
Ni treba, da bi v časopisu prebrali svojo osmrtnico. Dovolj nam je prebrati današnji evangelij, kjer nas Jezus opozarja, kako pomembna je naša posmrtna podoba, pa ne tista v spominu ljudi, ampak tista pri Bogu. Kaj bo imelo ceno po smrti? Vsa ničevost, velika ali majhna, ki se je z obema rokama oklepamo, se bo umaknila tistemu, kar v življenju ustvarimo za dušo in duha, za ljubezen do bližnjega.
Vsak človek mora skrbeti, da v sebi odpira in širi prostor, da se lahko razvija njegova človečnost, plemenitost in dobrota. V tem je resnično bogastvo. Nikoli se ne sme usužnjiti lastni komodnosti, ampak se mora truditi za notranjo svobodo in nenavezanost. Če bi bilo zemeljsko bogastvo, nakopičeno na nekem kupu potrebno za dosego večnega življenja, bi nam Bog ta kup zagotovo dal. Dal pa nam je to, kar za večnost zares potrebujemo: srce, ki je sposobno verovati v Božjo ljubezen in ki je sposobno ljubezen živeti. Zato ne potrebujemo nobenega »mamona«, nobenih malikov. Naše bogastvo je Bog sam in vse tisto, kar nas z njim povezuje. Zares bogati smo, če z vsem srcem verujemo, če ljubimo Boga in sočloveka, če se znamo tudi kaj žrtvovati. Tak človek, pravi Jezus, je »bogat v Bogu«, je bogat za večnost. Tak človek nima bogastva, ampak JE bogastvo, on sam je zaklad.
Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce. Ta Jezusova beseda naj nam ostane v opomin, da bomo vedeli, kam naj navezujemo svoje srce: nanj, ki nas ljubi in nas želi imeti ob sebi.
Franc Likar, župnik
