Evangeljska pripoved o dveh sestrah, Marti in Mariji, nas vabi, da tudi mi, kakor Marta sprejmemo Jezusa - Boga v svojo hišo in da kakor Marija prisluhnemo njegovi, Božji besedi. Ob obisku v Betaniji pri Lazarju in njegovih sestrah, je bil Jezus vesel lepega sprejema. V tem domu ni manjkalo nič, kar sodi k lepemu sprejemu gosta: prijazen sprejem, dobra postrežba in prijeten pogovor. Resnično je bilo čutiti, da je gost, kadar pride v hišo najpomembnejši in zato središču pozornosti. To je gotovo čutil tudi Jezus. Lep slovenski pregovor pravi: gost v hišo, Bog v hišo. V Lazarjevi hiši v Betaniji se je to zgodilo v najpolnejšem pomenu besede.
Prelep zgled gostoljubnosti nam daje tudi očak Abraham v prvem berilu, ki je z značilnim vzhodnjaškim gostoljubjem sprejel skrivnostni obisk samega Boga v podobi treh mož. Za gostoljubje je bil bogato poplačan: dobil je sina, ki si ga je dolga leta zaman želel.
Tudi Jezus je želel bogato poplačati gostoljubje, ki ga je bil deležen pri družini v Betaniji. Njegovo plačilo je njegova beseda. Da ne bi bila tega plačila deležna samo Marija, ki je sedela pri Jezusovih nogah in ga poslušala, ampak tudi Marta, ki je skrbela za polno mizo, je Marto opomnil, da ne bo deležna njegove nagrade za dobroto, ki mu jo izkazuje, če mu ne bo tudi ona prisluhnila.
Takoj razumemo, v čem je Jezusovo opozorilo namenjeno nam. Ob prizadevanju za gostoljubnost, ob našem skrbnem delu , prizadevnosti in pridnosti, ko se trudimo, da je vse postorjeno, je nevarno, da prezremo bistveno, to je duha, smisel in cilj tega, zaradi česa nekaj počnemo. Martina ljubezen, ki jo je Jezus grajal, je bila v tem smislu slepa. Za Marto so bila pravila gostoljubja pomembnejša, kot pa človek sam, njegove potrebe in pričakovanja. Trudila se je, da bo vse naredila čimbolj popolno in brezhibno in popolno; tako zelo, da je pozabila na gosta in na pomen njegovega obiska. Jezus ni prišel, da se bo dobro najedel in napil, ampak je prišel, da on sam nahrani duše svojih gostiteljev. To pa zmore samo on in škoda bi bilo izpustiti to edinstveno priložnost.
Kako se vse to dogaja tudi nam: v našem vsakdanjem vedenju, kot članom družin, kot kristjanom. Prevelika zatopljenost v delo, v skrbi in opravke je posebno akutna bolezen naše dobe. Današnji človek je marsikdaj tako zatopljen v delo, da pozabi čemu dela. Prepušča se toku dogodkov. Življenje postaja podobno velikemu gradbišču, na katerem so ljudje izgubili gradbeni načrt. Na tem gradbišču vsi vneto delajo, nihče pa prav ne ve, kaj bo iz tega nastalo. Kakor je potrebno, da delamo, da ustvarjamo, je potrebno imeti tudi cilj. Delo ni cilj, delo je samo način, kako pridemo do cilja. Mi pa smo delo naredili za cilj.
Jezus nam z dogodkom v Lazarjevi hiši hoče pomagati, da se nam ne bi to zgodilo. Nujno je, da se znamo ustaviti in prisluhniti; tako človeku, ki ga srečamo, kakor tudi Jezusu. On ima v rokah »gradbeni načrt« za naše delo, on nam ga razgrinja, bere in svetuje. On najbolje ve, kaj je cilj našega življenja in to nam želi povedati. Jezus želi, da iz našega življenja nekaj nastane, ne pa da živimo kar v en dan… Vendar je odvisno od nas: ali bomo odložili orodje iz rok, sedli k njegovim nogam in prisluhnili.
Martina sestra Marija nam je zgled pozornega poslušanja Jezusove besede, načrta, ki nam ga razgrinja. Marija, ki sedi pri Jezusovih nogah in ga posluša, kaže na končni cilj, na končni izdelek našega življenja. Svari nas pred tisto brezbrižnostjo do Božje besede, ki nas tako rada obsede: 'saj Božjo besedo že poznam saj sem že stokrat slišal ta evangelij, to berilo… saj ni nič novega, saj je vedno isto.' Toda vedno isto je za tistega, ki se ne potrudi, da bi prisluhnil. Za tistega pa, ki si vzame čas, da sede k Jezusu, bo Božja beseda vsakič nova, z novim sporočilom, prav za tisti trenutek, za tisto situacijo in za tisto potrebo, v kateri se znajde – da mu pokaže naprej. Iz poslušanja Jezusove besede izvemo končni smisel in cilj tega, s čimer se iz dneva v dan trudimo.
V svetopisemski govorici beseda »poslušati« pomeni hkrati tudi »slišati«, se pravi biti pokoren, uresničiti to, kar slišimo. O tem pravi Jezusa na drugem mestu: »Blagor tistim, ki Božjo besedo slišijo in obrodijo sad v potrpljenju.« Tukaj pa je mesto tudi za Marto. Njen del ni nepomemben, čeprav se morda tako zdi in ji bo ta del nekoč tudi odvzet – takrat ko bo ostarela in ne bo mogla več delati. Martin del je pomemben in nepogrešljiv. Marija in Marta kažeta - ena na sedanje, zemeljsko življenje, polno truda in dela, druga pa na prihodnje, večno življenje, ko bomo našli mir. Martino delo je opravilo vseh pridnih ljudi na zemlji in prav je tako. Popolnoma pa se postavi na glavo in je v polnosti zgrešeno, če ga ne usmerja poslušnost Bogu. Ljudje, ki poslušajo Jezusa, Božjo besedo, vse stvari v svojem zemeljskem, vsakdanjem, garaškem življenju, postavijo na pravo mesto. Nobeno njihovo delo ne propade, ampak je še in še blagoslovljeno. Zato tako zelo potrebujemo čas tudi za poslušanje in slišanje Jezusove besede; to je čas za molitev, za mašo, za branje Svetega pisma. Zgolj enostranska skrb za telo, za materialni svet, se enkrat izkaže za slepo ulico.
Vzemimo te počitniške dni. Mnogi poskrbijo za oddih, dopust, gredo nekam od doma, kjer bodo poskrbeli za telesno kondicijo. Ali pa se vračajo domov tudi z okrepljeno duhovno kondicijo? So utrdili medsebojne vezi, se imajo po dopustu bolj radi, so drug do drugega bolj pozorni, bolj prijazni. Pa tudi do Boga… Če je prva stvar, na katero pozabijo, molitev in maša, je to slaba popotnica in čas počitnic bo slabo preživet čas.
Samo če bomo to »edino potrebno«, to je Božjo besedo postavili na prvo mesto, se ne bomo izgubili v delomaniji in aktivizmu, ampak bo naše delo obrodilo bogate sadove za naše sobivanje, ker bo vir vedno nove duhovne moči.
Franc Likar, župnik
