Slišali smo znano vprašanje, ki ga je Jezusu postavil učitelj postave: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu je odgovoril s priliko o usmiljenem Samarijanu.
Pri poglabljanju v Sveto pismo, se pogosto postavlja vprašanja, ali je prilika o usmiljenem Samarijanu resnična, ali pa je samo prispodoba. Zgodba je žal več kot resnična. V resnici ne gre samo za »zgodbico o roparskem napadu« nekje na poti med Jeruzalemom in Jeriho. Gre za veliko bolj resnično zgodbo, ki obsega ves svet. Ena prvih razlag te zgodbe iz prvih stoletij krščanstva pravi, da je nesrečni popotnik Adam, to je vsak človek, vsak od nas. Jeruzalem, kamor je namenjen, so nebesa, Jeriha pa je ta svet. Razbojniki so človeku sovražne sile, ko potuje proti nebesom. Duhovnik, ki je šel mimo, predstavlja starozavezno postavo, ki bila človeku v pomoč, ampak ga je zasužnjevala – bila je sama sebi namen. Levit predstavlja starozavezne preroke. Stara zaveza je torej šla mimo človeka in njegovih stisk in mu ni prinesla odrešenja. Samarijan, ki pride, pa je Kristus. Rane, ki jih ima na sebi ubogi popotnik, so grehi; gostišče, ki sprejema ranjenca pa je Cerkev. Gostilničar je pastir Cerkve, ki mu je zaupana skrb zanjo: papež, škofje, duhovniki. Samarijan obljublja, da se bo vrnil: to je Kristusov ponovni prihod ob koncu sveta.
V to predstavo se sedaj postavlja vprašanje »Kdo je moj bližnji?« Sveti Klemen Aleksandrijski je razmišljal: To je najprej naš Odrešenik. Moj prvi bližnji je Jezus; nihče mi ni tako blizu, kakor on. Kdo nam izkaže globlje usmiljenje, kakor on, ki nas dvigne, ko smo na tem, da nas pokončajo rane naših grehov, naši strahovi, naše strasti, naša jeza, naša osamljenost – ko gredo vsi mimo nas in nismo nikomur mar. Velikokrat je Jezus edni, ki se ustavi ob nas.
Toda evangeljska prilika ima pomemben zaključek: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Boga ni treba spraševati, kako se pride v nebesa, saj nam je to sam pokazal: tako da se posnema Jezusa Kristusa. V vsem: v njegovih delih, zlasti pa v njegovem križu. Boga ni treba iskati, saj nam sam prihaja naproti v našem bližnjem. In kje so meje, kako daleč sega dolžnost ljubiti bližnjega? Jezus mu odgovarja, da tu ni nobenih meja.
V resnici sploh ne gre za vprašanje, kdo je moj bližnji, kdo je meni bližnji, ampak, komu sem jaz bližnji. Koliko sem sočloveku pripravljen postati bližnji, ali ga opazim, ali se zanj zanimam. Predvsem je pomembno, kako sem mu bližnji. Gotovo ne samo v besedah. Samarijan ni nič govoril, ranjenca ni z besedami pomiloval. Opisano je samo njegovo dejanje. Vzel ga je v naročje. Bližnjega je treba vzeti k sebi, ga vzeti nase tudi kot breme, ki ga je treba nositi, žrtvovati sebe.
Bili so časi, ko je med kristjani veljalo geslo: »Reši svojo dušo!«; slišano ob kakšnih ljudskih misijonih. Seveda reši SVOJO dušo. Bog in tvoja duša in razen tega ni na tem svetu pomembno nič. S to držo je nekaj hudo narobe, ker v njej ni prostora za bližnjega. Svoje duše ne boš rešil, če se vsaj ne potrudiš nekaj narediti tudi za dušo svojega brata. Vsa naša vera, naša ljubezen do Boga in vera vanj se prepozna v ljubezni do bližnjega. Za takšno ljubezen nas usposablja Jezusova ljubezen s križa. To je ljubezen, ki se dostikrat mimo vseh razlogov razuma sklanja k nam ljudem, ubogim in ranjenim.
Bližnji nam je najprej Bog sam, saj bolje od nas ve, da smo potrebni njegovega usmiljenja. Ko njegovo usmiljenje zares doživimo, pa nas povabi: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Ko doživimo, da Jezus sam oskrbi naše rane, moramo tudi sami iti in oskrbeti rane svojega bližnjega. Če pa sami ne bomo dopustili, da se nas Gospod dotakne in bodo naše rane ostale odprte, kako naj bolnik pomagal bolniku?
Jezus nam s svojo besedo, z zakramenti zdravi neštete rane, ki jih dobivamo od vsepovsod, po lastni in tuji krivdi. Sklanja se k nam kot usmiljeni Samarijan, nas obveže, vzame v naročje in nese naprej. Naj nas vodilo svetega leta usmiljenja »Usmiljeni kakor Oče«, navdihuje in spodbuja, da bomo drug drugemu opora v iskanju Božjega usmiljenja.
Franc Likar, župnik
