Potem, ko je Jezus svoje učence nekaj časa vzgajal in jih pripravljal na poslanstvo oznanjevanja, je nastopil čas, da jih pošlje. Izmed množice, ki mu je sledila in ga poslušala, je izbral 72 mož. Po prastarem judovskem izročilu, naj bi bilo prav tolikšno število narodov na zemlji. V tem smislu to pomeni, da so vsi narodi poklicani v Božje kraljestvo. Svoj pomen ima tudi to, da Jezus pošilja učence po dva in dva. Pri Judih je število dveh mož pomenilo veljavnost pričevanja; za vsako pomembno sporočilo sta morali biti dve priči. Če je nastopal en sam, ni bil verodostojen. Dalje to tudi pomeni, da Jezusovi učenci ne moremo in ne smemo biti sami, ampak vedno sestavljamo občestvo: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Bistvenega pomena za krščansko vero je, da kristjani ne moremo živeti v povezanosti s Kristusom, če ne znamo živeti v povezanosti med seboj. Torej se moramo najprej truditi živeti pristne, prijateljske in iskrene odnose z ljudmi, da bomo zmogli in znali živeti kot Jezusovi prijatelji.

Takoj nato, ko je Jezus poklical 72 učencev, izvemo, kakšna navodila jim je dal, preden jih je poslal oznanjat. In povedal jim je tudi, kaj jih čaka. Začenja z ugotovitvijo, da je žetev velika, delavcev pa malo. Dela torej ne bo zmanjkalo. Žetev pomeni svet in pomeni vse ljudi na svetu. Svet je zrel za sprejem odrešenja. Svet namreč potrebuje Boga in njegovo delovanje. Človeštvo je kakor polje, ki hrepeni po Bogu, po resnici, po miru in pravičnosti, po ljubezni in poštenju. Žal pa je premalo žanjcev, kot ugotavlja Jezus. Premalo je namreč ljudi, ki bi bili dovolj velikodušni, takih, ki ne mislijo samo nase; premalo je dobrih, požrtvovalnih ljudi, ki so pripravljeni nekaj storiti za to, da bodo tudi drugi spoznali in vzljubili Boga in se ga z življenjem oklenili.

Jezus pa svoje učence ne pošilja nepripravljene. Takoj jim pove tudi, kaj jih čaka: »pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.« Stil krščanskega življenja je razviden v blagosti, kakršna je značilna za jagnje. Pot krščanskega življenja, hoje za Kristusom, ni podobna vojaški paradi, ali popoldanskemu sprehodu. Pot krščanskega življenja je naporna hoja, polna ovir. Kljubovati je treba neštetim in nenehnim nasprotovanjem. Je kakor pot nezavarovanega jagnjeta sredi volkov. Toda imamo pomembno zagotovilo: varni smo, ker Jezus ne pase volkov, ampak jagnjeta. Jezus volkove odganja.

Povabilo današnjega evangelija, ki je namenjeno vsem nam krščenim, je v tem, da nas Jezus prav vse pošilja, naj pričujemo zanj. Naj delamo tako, kakor bi delala jagnjeta; naj torej prinašamo blagost, mir in spravo. In to vedno. Tudi če se počutimo ogroženi in v manjšini in v podrejenem položaju.

Včasih res izgleda, da imajo volkovi veliko prednost in da bodo iztrebili vsa jagnjeta. Poglejmo, kaj se dogaja s kristjani v mnogim muslimanskih deželah, koliko preganjanja in pobijanja. Ali se ne počutimo na nek način tudi kristjani v tako imenovanem demokratičnem svetu kot jagnjeta med volkovi. Naš glas se ne sliši v javnosti, o naših vrednotah se ne sme govoriti.

In če smo iskreni, ali ni tudi naše krščanska pripadnost kakor nebogljeno jagnje, ki samo prestrašeno gleda in čaka, kaj bo, je tiho in se umakne, čim se le more. Tako nebogljeno jagnje vse bolj postaja nedeljska maša. Pred čim vse se mora to nebogljeno jagnje umikati: televizijskim nadaljevankam in risankam, nogometnim tekmam in glasbenim nastopom, izletu na morje ali še kam. Prosti vikendi in praznični dnevi so kakor trop lačnih volkov, ki čakajo, kako bodo požrli vse, kar je bilo še do nedavnega kristjanom sveto.

Kaj si Bog misli o tem? Ali ne vidi, ali ga ne briga? Bog je svojega Sina prvega poslal kot jagnje med volkove, povsem brez zaščite. Njegovo edino orožje je bila resnica. To je povedal pred Pilatom: »zato sem rojen in zato sem prišel na svet, da pričujem za resnico.« Resnica kljub vsemu zmaguje ob svojem času. Resnica osvobaja, laž – naj bo velika ali majhna, naj bo laž enega samega, najbolj navadnega človeka, ali laž množice vodilnih politikov je obsojena na razkrinkanje. In gorje tistemu, ki svojo laž prikriva. Bolje bi bilo zanj, da se ne bi nikoli rodil. Sveti Janez Zlatousti je zapisal: »Dokler smo jagnjeta, zmagujemo. Če postanemo volkovi, izgubljamo in končno izgubimo vse, na kar smo se zanašali, na svojo laž.«

Še nekaj je res. Volkovi se zdijo pogumni, v resnici pa jih je en sam strah, ena sama groza pred resnico. Bojijo se, da bi resnica prišla na dan. Zato pa nas Jezus pomirja in hkrati naroča, naj prinašamo mir, ne glede na to, ali bo mir sprejet ali ne. Če ne bo, ga ne smemo vsiljevati zgrda. Če poslanec želi priti v hišo, pa ga na pragu zavrnejo, naj mirno odide in se nikdar več ne vrne. Mir se bo umaknil drugam. Toda gorje hiši, ki se ji to zgodi.

Na koncu pa Jezus spregovori še o veselju. Poslanci naj se veselijo, vendar ne svojih uspehov, kajti zasluge za njihove uspehe ima samo tisti, ki jih je poslal. Veselijo naj se, da so njihova imena zapisana v nebesih. To pomeni, da smo zaznamovani s križem in zmagoslavjem Jezusa, kateremu pripadamo in ki ga oznanjamo in zanj pričujemo. Veselimo naj se, da smemo biti orodje v njegovih rokah.

Vprašanje za razmišljanje o vsem tem, kar nam je spregovoril evangelij je: ali smo res pravo orodje miru, sprave in ljubezni. Ali lahko za kašnega človeka v svojem okolju lahko rečemo: ta pa je boljši zaradi mojega zgleda, zaradi moje molitve. Smo pripravljeni na osebne žrtve, da bi bili nosilci sprave in sožitja? Ali odpuščamo, če nas žalijo; ali prinašamo veselje, kjer je žalost, se trudimo razumeti druge?

Želimo si biti boljši, zato prosimo, naj Gospod poživi v nas to zaznamovanost z njegovim trpljenjem, kakor v 2. berilu piše apostol Pavel, da bomo vedno bolj učinkovite priče njegovega odrešenja.

Franc Likar, župnik