Lukov evangelij je pripoved o Božjem usmiljenju. To potrjuje tudi današnji odlomek, ko se Jezus sreča z grešno ženo v hiši farizeja Simona. Simon je Jezusa povabil na večerjo skupaj z drugimi gosti. Žena pa je vstopila nepovabljena, prekršila je pravila. Že samo to bi bilo dovolj za Simonov neprijazen pogled in zavrnitev žene. Čudno, da je ni takoj odslovil, ji pokazal 'kje so vrata'. Pa tega ni storil. Morda tudi zato ne, ker žena sploh ni sedla k mizi. Ni je zanimala hrana in pijača. Ona ni prišla k farizeju, ampak k Jezusu. Prišla je po usmiljenje in odpuščanje. Zato je tudi njeno obnašanje drugačno od obnašanja gostov. Vidimo jo na kolenih. Iz oči tečejo solze, njeni lasje brišejo Jezusove noge, kamor solze padajo. Pa še mazili jih z dišavnim oljem. To, kar ji je prej služilo za zapeljevanje in greh, se v tem trenutku spremeni v daritev za Jezusa, za Boga. To je znamenje resničnega kesanja in spreobrnjenja.

Farizej Simon, ki je to gledal, ni razumel. Istočasno z ženo v mislih obsoja tudi Jezusa in podvomi vanj: »Ta že ne more biti prerok, kajti prerok vidi v človekove namene.« Simon pa ni razumel zato, ker njegovi nameni niso bili čisti. Jezusa ni povabil s čistim namenom. Povabil ga je, da bi ga preizkušal in sedaj – ob tem pripetljaju z grešnico, je imel prvi dokaz, da Jezus ni prerok. Da je bil farizejev namen res samo preizkušanje Jezusa, pove farizeju Jezus sam ko pravi: »ni me sprejel, kot se sprejema dobrodošlega gosta.« Farizej Jezusu ni izkazal niti najosnovnejših gest gostoljubja, ki so veljale pri Judih: da gostu ponudi vodo za umivanje nog in da mu poda vljudnostni poljub. Jezusa ni povabil iz ljubezni in spoštovanja. Farizej ne vidi Jezusa tako, kot ga je treba videti, kot ga je videla žena, ampak ga vidi s svojim spletkarskim pogledom. Tak kot je bil, je farizej tudi ostal v svojih krivičnih sodbah in zato ni bil deležen tega, česar je bila deležna spokorjena grešnica in zaradi česar je Jezus v Simonovo hišo sploh prišel. Ni se prišel gostit in hvalit Simonovega gostoljubja. Prišel je, da prinese Božje usmiljenje, tako grešnici, kot Simonu. Ona ga je bila deležna, Simon pa ne; ona je Jezusa ljubila, Simon pa ga ni ljubil. Jezus je v njunih srcih to videl. In zato je Simona vprašal o njegovem gledanju na ljudi, na dolžnike, se pravi na grešnike. Dal mu je priložnost, da se prepozna kot grešnika tudi sam, da se spreobrne in tudi sam prejme odpuščanje. Želel mu je povedati, da je tudi on sam dolžnik.

Vsak človek je dolžnik pred Bogom. Vsi smo dolžniki Bogu za dar odrešenja, za ljubezen in odpuščanje, ki ju nenehno prejemamo. Jezus je Simona opozoril na njegove izkrivljene poglede na soljudi, na njegove sodbe in obsodbe, ki jih je nosil v srcu. Ali ni to tudi naša težava? Koliko je med nami predsodkov o ljudeh, sodb kar tako povprek, ko sploh ne vemo, kaj v resnici je v človeku, zakaj je takšen, kot je. V ljudeh, ki niso sposobni drugega kot da se potapljajo v obsojanju drugih ljudi, v kazanju na njihove napake, ugaša sposobnost za prijateljstvo. Ti ljudje izgubljajo prijatelje, vse manj je tistih, ki jih imajo radi, dokler ne postanejo popolnoma sami. Večkrat najbrž velja tudi trditev, da o drugih slabo mislimo, ker sami delamo slabo in hočemo na ta način sebe oprati. Večkrat moramo pogledati vase, kakšne so naše misli o drugih. Dostojevski je nekje zapisal, da bi se vsi ljudje na zemlji kmalu zadušili, če bi misli imele vonj.

Jezus ne voha naših misli, pozna pa naše srce: ti Simon se uči od grešnice, kaj pomeni ljubiti. Tebi, ki se imaš za pravičnega pa nimam kaj odpustiti.

Ta nesrečni Simon tako rad tiči v človeku: kadar mislimo o sebi, kako smo popolni, dobri, kako ne zaslužimo drugega, kot pohvalo. Če se ta napuh v človeku začne razraščati, postane do Boga samo še zahteven: Bog mi je dolžan naklanjati zemeljsko blaginjo, zdravje, ugled, časti in tako naprej. To je »kramarska vera«, v kateri ni drugega kot hladna preračunljivost, plehko izpolnjevanje verskih predpisov, v kateri ni prostora za ljubezen do Boga in ne do človeka.

Človek pa se z lastno pravičnostjo ne more približati Bogu. Odrešuje nas lahko le Božja ljubezen. Kar lahko storim sam, je le to, da Bogu priznam svojo majhnost. To je glavno sporočilo prebranega odlomka. Cerkveni učitelj sv. Gregor pravi, da je človek v odnosu do Boga kakor bolnik do zdravnika. Bolnik mora zdravniku svojo bolezen povedati in narediti mora to, kar mu zdravnik naroča. To je storila grešnica, Simon pa je svoje stanje ob srečanju z zdravnikom samo še poslabšal.

Prosimo Jezusa, Božjega zdravnika, da se rad ustavi v naši hiši, naj nam prinaša svojo ljubezen in Božje usmiljenje, da bomo duhovno zdravi.