Čeprav bi človek rad vse spoznal, razumel in obvladoval; vsemu gospodoval in vse izkoriščal sebi v prid, to vedno in povsod ni mogoče. Od vedno obstajajo tudi skrivnosti, pred katerimi se mora človekov razum in njegov napuh ukloniti. Takšna resničnost je duhovni svet, je Bog in svet vere. Čeprav se je Bog razodel v Svetem pismu, čeprav se nam razodeva v stvarstvu in nam govori tudi v naši vesti (vse to se kristjani trudimo verovati), Boga ne bomo nikdar mogli do kraja razumeti. Ena bistvenih Božjih lastnosti je tudi ta da je skrivnost. Potrebna je vera, ki presega svet razuma, svet znanja in znanosti.
Bog pa ni skrivnost, da bi se »skrival« pred nami, se nam izmikal, ampak je skrivnost v pomenu Jezusovih besed apostolu Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!« Kaj vse nam ni dano videti, pa verujemo, zaupamo in s tem zaupanjem smo potolaženi in gremo naprej, se borimo in iščemo naprej. Zaupamo ljudem, ki nas vodijo, zdravniku, zaupamo znanstvenikom…. Preprosto moramo zaupati v stvareh, do katerih se nismo dokopali sami.
Danes na praznik Sv. Trojice nam bogoslužje skuša približati skrivnost Boga tako, da bi ji mogli zaupati in se prepustiti Božjemu vodstvu.
V stari zavezi niso poznali obstoja treh Božjih oseb, čeprav je vsa stara zaveza ljudi pripravljala na to razodetje, ki se je v polnost uresničilo z dogodkom Jezusa Kristusa. Delček te tisočletne priprave je predstavi današnje prvo berilo. Govori nam o Božji modrosti, ki je spremljala Boga pri vsakem njegovem delu: »Gospod me je imel v začetku svojih poti, pred svojimi pradavnimi deli.« Božja modrost je arhitekt stvarstva. Če se kdaj vsaj malo poglobimo v svet, ki nas obdaja, ne moremo drugače, kot da temu pritrdimo. Iz stvarstva spoznavamo Boga, njegovo veličino, urejenost in harmonijo in red. Bog se nam resnično ne skriva, ampak se nam razodeva vedno in povsod, če ga le hočemo spoznati. Daje se nam spoznati, če znamo biti preprosti, ne domišljavi. Med ljudmi je vedno več napuha in prazne vznesenosti. Človek si rad domišlja, kaj vse zmore in zna. To je največja ovira na poti do Boga. Bog človeku ponuja še in še možnosti, da ga lahko spozna. Potrebna pa je ponižnost in preprostost, takšna, kakršno so pogosto imeli svetniki. Prav to preprostost letos lahko odkrivamo v šmarnicah, ko beremo o svetem patru Piju. Tudi njegov vzornik sv. Frančišek je bil tak.. Znan je primer, ko je šel k mohamedanskemu sultanu. Vsi so čakali, da mu bo sultan odsekal glavo, a se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Sultan se pred preprostim Frančiškom ni čutil prav nič ogrožen v svoji veličini. Frančiška je bil pripravljen poslušat in se z njim pogovarjat celo o Bogu. Zanimalo ga je, kakšnega Boga ima ta mladenič, ki se ne boji njega, sultana. Ko mu je Frančišek pripovedoval o troedinem Bogu, Očetu, Sinu in Svetemu Duhu, mu to ni in ni šlo v glavo. Frančišek mu je razložil s primerom: »Tvoj Bog, sultan, je kot ribnik, ki ga lahko prebrede vsak deček. Naš Bog pa je tako velik, kakor ocean, ki ga nihče ne more preplavati.« Sultan se ni razjezil, ampak je bil ves prevzet: Bog je skrivnost, tudi Alah je skrivnost, je ocean, ki se mu lahko približaš le s ponižnostjo.
O Bogu bi se vsi moral veliko pogovarjat, potem bi imeli veliko manj težav: ne samo z vero, ampak tudi z razumom in s svetom, v katerem živimo. Tudi sami s sabo bi imeli manj težav. Tako pa se zapletamo v mreže lastnega napuha in nezaupanja, iz katerih se tako težko izmotamo.
Bog je kompliciran, če smo komplicirani mi. V resnici je Bog zelo preprost. Bistvena lastnost Troedinega Boga je medsebojna ljubezen treh oseb; pravimo, njihovo medsebojno podarjanje. Koliko se ljudje tukaj učimo medsebojnih odnosov? Koliko živimo po vzoru tega podarjanja, pozabljanja nase in na svoje želje zato, da bi bili drugi zaradi tega srečni? Sicer je res, da delamo dobro, marsikaj dobrega; a kako je to nevarno, da tega ne počnemo zaradi drugih, ampak zaradi sebe: da nas bodo opazili, da nas bo kdo pohvalil, ali da bomo vsaj imeli pred Bogom kakšno zaslugo več. Ljubezen treh Božjih oseb pa je zastonjska, ničesar ne išče zase….
Božji Sin se nam je v evangeliju predstavil kot tisti, ki ne išče svoje slave. Moč za vsa svoja dejanja pripiše Očetu, vse je njegov dar. Na svet je prišel, da bi izpolnjeval Očetovo, ne svoje volje. To je pogoj vsake pristne ljubezni. Tudi naše sposobnosti, to kar smo, kar znamo in zmoremo, nam je podarjeno: od staršev, od učiteljev, od mnogih ljudi in končno od Boga.
Na vse to nas želi spomniti današnji praznik svete Trojice, ki je praznik neizmerne Božje ljubezni do nas.
Franc Likar, župnik
