Slišali smo odlomek iz Jezusove velikoduhovniške molitve, ki jo je molil vpričo apostolov na veliki četrtek, po končani zadnji večerji. Apostol Janez je to molitev slišal in se mu je zapisala v srce. Tako je današnji evangelij tudi v tem nekaj posebnega: ne poroča o kakšnem dogodku, ne predstavlja nam Jezusovega učenja, ampak je od prve do zadnje besede molitev. Če se je do tega večera Jezus s svojimi besedami obračal pretežno na apostole, ali na druge ljudi, se sedaj, tik pred odhodom s tega sveta, obrača na Očeta. Jezusove zadnje besede veljajo Njemu, ki ga je poslal na svet.
Jezus moli. Iz njegovih besed žari veselje in velika ljubezen. Njegova molitev prihaja iz dna duše, ki je eno z Bogom Očetom. Je zato tudi najlepša molitev, ki jo imamo zapisano v Svetem pismu.
V tej molitvi Jezus najprej poveličuje Očeta: ga slavi in hvali. Njemu se zahvaljuje, da je smel priti na svet in mu prinesti odrešenje. Zahvaljuje se mu, da je smel svetu spregovoriti o Božji ljubezni in jo prinesti med ljudi. Zahvaljuje se mu za ljudi, ki mu jih je zaupal in so mu prisluhnili.
Jezus se v molitvi ne vrti okrog samega sebe, okrog svojega trpljenja, ki je bilo tik pred njim. Ta stiska, v katero je vstopal, ni niti malo zameglila ljubezni do Očeta in skrbi za svoje učence. V trenutku, ko bi imel največjo pravico moliti zase, je molil za druge. Ko bi imel največjo pravico, da bi podvomil v to, da ga ima nebeški Oče rad, ga z vso iskrenostjo in predanostjo slavi in se mu zahvaljuje. Prosi ga samo eno: da njegova žrtev ne bi bila zaman.
In če primerjamo Jezusovo molitev z našo? Kdo bo rekel, da se mi pač ne moremo primerjati, ker je on Bog, mi pa grešni ljudje. Res ni primerjave, vendar nas zgled Jezusove molitve nima namena spravljati v zadrego. Vabi nas k posnemanju. V Jezusovi molitvi imamo zgled zaupljive molitve, kakršna naj bo vsaka naša molitev; v veselju ali v žalosti, v sreči ali v trpljenju. S svojo molitvijo nas Jezus povabi, naj bomo najprej odprti za druge ljudi, prej kot vidimo svoje lastne potrebe in stiske. Če mi vidimo druge ljudi, njihove potrebe in stiske, bo Bog videl tudi naše.
V cerkvenem letu se sedaj nahajamo med dvema pomembnima dogodkoma tako za apostole kot za Cerkev, to je za nas: med vnebohodom in binkoštmi. Za prvo Jezusovo skupnost je bil to milostni čas, pomemben za njihovo prihodnost in poslanstvo, ki jih je čakalo. Iz Apostolskih del tudi vemo, kaj so apostoli v tem času delali. Niso sestankovali in niso sestavljali programa, niso pisali ustave in zakonov, po katerih se bo ravnala njihova skupnost – Cerkev. V tem času so samo molili. Poznamo njihovo tesnobo ob Jezusovem vnebohodu. Nemočni in le še bolj zmedeni so se vračali z Oljske gore, kjer se je Jezus poslovil od njih. Nič niso vedeli, kako naprej. Imeli so sicer Jezusovo naročilo, naj gredo po vsem svetu in naj oznanjajo evangelij odrešenja vsem ljudem – toda čisto realno, po človeško: kaj naj s tem naročilom počnejo? Kam naj gredo, kako, s čim… V tem položaju popolne nemoči in zmedenosti so se zaprli v dvorano zadnje večerje, kjer jih je vezal spomin na Učitelja. Ne da bi v evangeliju to pisalo, vemo, da so se spomnili tudi na Jezusov molitev, ki smo jo danes brali v evangeliju. In so začeli tudi sami moliti. Ta molitev je sprožila vdor Božje milosti, vdor moči od zgoraj, Svetega Duha. Ta njihova molitev je bila najboljše, kar so mogli storiti.
Ali ni to dovolj jasen namig za kristjane, za današnjo Cerkev? Ko se ubadamo z neštetimi vprašanji, dvomi, ko nam marsikaj ni jasno, ko je okrog nas ena sama negotovost glede prihodnosti. Ali ne bilo bolje pustiti vsaj kakšno od svojih skrbi in dati prostor molitvi?
Največja težava Cerkve in kristjanov je pomanjkanje molitve. Molitev je življenjski sok. Če ga ne črpamo, usihamo. Prav na to nevarnost je Jezus mislil, ko je molil: »Oče, ohrani jih v svojem imenu!« Kako se ohranimo v Bogu drugače, kakor z molitvijo. Jezus moli za ljudi, naj jih nebeški Oče obvaruje najhujšega: izgube stika z njim. Izguba stika z Bogom je za človeštvo najhujše zlo. Ta izguba Boga se lahko zgodi celo v Cerkvi, med kristjani in je še hujša, ker naenkrat več ne vemo, zakaj in čemu bi bili kristjani, Jezusovi učenci in člani Cerkve. Roke, ki se ne sklepajo k molitvi, prinašajo svetu pogubo. Samo roke, ki molijo, zdravijo ranjeni in bolni svet.
Bolj kot se svet upira Bogu, bolj potrebuje sklenjene roke tistih ljudi, na katere Jezus misli, ko pravi Očetu: »ne prosim za svet, ampak zanje, ki si mi jih dal.« In vsi dobro vemo, da smo med tistimi, ki jih je Oče dal Jezusu, tudi mi.
Franc Likar, župnik
