Po turobnosti velikega petka in velike sobote smo dočakali Tretji dan; dan Gospodovega vstajenja in našega novega življenja z njim. Gospod je vstal. Iz groba ga ni nihče ukradel, kot so sprva mislile žene, ki so prišle h grobu. Noben človek mu pri tem ni pomagal. Človek je svoje naredil na veliki petek: naredil to, kar pač človek zmore, spraviti v grob. Tudi če misli, da lahko potem še kaj stori, ne more sam storiti ničesar več. To, ker je tisto bistveno, česar človek ne zmore, to naredi Bog. V dneh pred tem se je razodela vsa tragika človeške nemoči. Apostoli, ki so Jezusu zatrjevali, da ga ne bodo nikoli zapustili, so se razbežali. Žene v nemoči, lahko samo jočejo. Doživeti smo morali resnico o sebi – to je resnica nemoči, resnica, ki je zaznamovana z grehom, resnica neodrešenosti.
Učenci so bili tisto jutro zaklenjeni v edinem prostoru, ki so ga v Jeruzalemu poznali – v prostoru, kjer je Jezus z njimi obhajal zadnjo večerjo. Edino, kar jih je držalo skupaj, je bil njihov strah, strah pred smrtjo, da se bo z njimi zgodilo tako kot z njihovim Učiteljem. Vse upanje je ugasnilo. Toda le v njihovih srcih, ne pa v srcu Boga. Med prestrašene učence je na prvi dan v tednu pri zaprtih vratih vstopil poveličani Kristus. Ni jim očital nezvestobe, saj so razen Janeza vsi odpovedali. Nikogar ni izključil iz kroga prijateljev, razen sina pogubljenja, ki se je v popolnem obupu odmaknil sam. Ni izbral novih apostolov, ki bi bili boljši, bolj predani in bolj zvesti. Nasprotno. Še povišal jih je, ko jim je dal oblast in moč, da v njegovem imenu delijo ljudem Božje odpuščanje v zakramentu svete spovedi. Spoved je prvi dar Vstalega. Ne brez pomena. Da se človek ne bi nikdar hvalil s svojimi zaslugami, da se more sam očistiti sramote greha, ki ga je zagrešil na veliki petek. Te sramote ga lahko očisti samo Božja ljubezen, podarjena v zakramentu sprave. Človek lahko samo zaupa v to neskončno Božje usmiljenje.
Leto usmiljenja nam prinaša prav to sporočilo. Leto usmiljenja se razodeva v Božjem sestopu na zemljo, v ta naš svet. Božji Sin se je učlovečil v najskromnejših razmerah, se rodil v hlevu, okusil begunsko življenje, bil poslušen človeški otrok in običajen delavec ob svojem krušnem očetu, Solidaren je bil z grešniki in se ponižal, ko je pristopil k Janezovemu krstu na mestu najgloblje zemljepisne točke: 400. m pod morsko gladino. Skušan od satana na vseh področjih se je približal vsem bolnim in grešnim, da bi se nazadnje ponižal in bil razvrednoten do konca. To je bilo potrebno, da ga je Oče povišal in moremo mi v njem sedaj prepoznati Gospoda nebes in zemlje.
Velikonočni dogodki so popolno razodetje Božjega usmiljenja. To je zastonjska Božja ljubezen, ki se imenuje usmiljenje. Če je smrt premagana, potem je mogoče v Kristusu, z njegovo močjo, premagati vse: sleherno žalost, sleherno razočaranja in celo smrt.
Pojdimo okrepljeni s to resnico v svoj vsakdanjik in vstopimo z njo tudi v vsakdanjik drugih ljudi: v njihove strahove in žalosti, tako, kot so na velikonočno jutro v strah in obup apostolov vstopile žene.
Danes smo deležni novice Gospodovega vstajenja. Močnejše od vseh novic, ki dan za dnem prihajajo v naše misli: o nasilju, o terorizmu, o trpljenju nedolžnih. Novica, ki danes prihaja v naša srca, je novica usmiljenja, ljubezni. Naredimo to, kar sta naredila apostola Peter in Janez. Tekla sta na kraj vstajenja. Vsako nedeljo tecimo na srečanje z Vstalim. Pri evharistični mizi uvidimo in verujemo, odkrivano in uživamo sadove Gospodovega vstajenja. Vsako srečanje v obhajanju evharistije z Gospodom in brati, je dokaz vstajenja. Koliko luči, koliko sonca, koliko velikonočne svetlobe je v bratih in sestrah, ki pričujejo, da Jezus živi. Ljubek spev prvih kristjanov, ki so živeli kot velikonočni ljudje, do danes ne neha odmevati na vseh koncih sveta: Kjer je dobrota in ljubezen, tam je Bog. Kristus torej živi. Ljubezen je Bog in Bog je ljubezen. Ta enačba ljubezni razloži vse in daje smisel vsemu, kar delamo in kar smo.
Franc Likar, župnik
