Preskoči na vsebino


Priložnost za spreobrnjenje

Če je katera resnica na tem svetu nesporna, je ta, da smo vsi ljudje grešniki. Mnogi se sicer trudijo, da bi misel na greh izrinili iz svoje zavesti in iz zavesti družbe, v kateri živijo, toda kaj pomaga, ko pa so učinki greha tako zelo očitni na vsakem koraku. Greh se morda še prikrije, učinkov, posledic greha pa se ne da. Greh povzroča številne oblike zla, zaradi katerega ljudje trpimo. Če bi želeli izkoreniniti zlo, bi morali najprej izkoreniniti greh. Za to se sicer ljudje trudimo, eni bolj drugi manj. Obstaja pa velika nevarnost, ki jo povzroča naša šibkost, ta ista ranjenost od greha, namreč skušnjava, da bi skupaj z grehom zavrgli tudi grešnika. Namesto da bi obsodili greh, obsodimo človeka, ki greši. Celo tako daleč gremo, da grehu kar dovolimo, naj ostane. Tako so razmišljali farizeji, ko so hoteli obsoditi grešnico. Greh, kakršnega je nosila ona, so nosili vsi. To je greh, ki ga imajo radi, je njihova last, so nanj navezani in jim je v njem prijetno. Moti jih samo grešna žena. Mislijo, da bo njihov greh postal legitimen, če bodo ženo obsodili.

Še huje pa je pri farizejih to, da jih ne briga ne odprava greha, ne uničenje grešnice, ampak odprava, to je uničenje Boga, Jezusa. Ko se bodo še njega znebili, potem grehu res ne bo nihče več rekel greh. Pa saj se tako dogaja vedno, tudi danes. Spravi s poti Boga, pa bo vse dobro, delaš boš, kar boš hotel. Prešuštnica jih v resnici niti ni zanimala, njeno obsodbo so hoteli izrabiti, da bi Jezusa ujeli v zanko in ga obsodili. Prešuštnica jim je bila samo sredstvo za uničenje Jezusa. Mojzesova postava je naročala take kamenjati. Če bo Jezus zahteval, naj jo kamenjajo, bo padel njegov nauk o usmiljenju do grešnikov. Na laž bo postavljena njegova ljubezen. Ljudem se bo pokazal kot okrutnež, ki se ga je treba bati. V nasprotje bo prišel celo z Rimljani, ki so sedaj, ko so imeli oblast, prepovedovali Judom izvajanje vsakršne smrtne kazni.

Če pa bo rekel, naj jo izpustijo, bo očito prelomil Mojzesovo postavo in zagovarjal enega najhujših grehov, za katerega je veljala smrtna kazen. Jezus pa se skloni in piše po tleh. Ne zato, ker ne bi vedel, kaj naj naredi. Pač pa je tožiteljem dal možnost, da se še enkrat zamislijo nad seboj in nad svojim ravnanjem. Pa se niso, zato jih je razorožil z naročilom, naj vrže kamen prvi tisti, ki je brez greha. Osramočeni so odšli, niso si upali tvegati še nadaljnjega prerekanja z Jezusom. Pa je škoda, da so odšli. Tudi sami so imeli čudovito priložnost, da se pokesajo, spreobrnejo in prejmejo odpuščanje. Samo grešna žena je izkoristila to priložnost. Farizeji so ženi pravzaprav naredili uslugo, saj so ji omogočili srečanje z Jezusom.

Jezus ima svoje načine, kako človeka privabi k sebi, kadar zaradi bremena svojih grehov trpi in kadar trpi zaradi okolice, ki ga obsoja. Temu se reče Božje usmiljenje, to je milost – beseda, ki jo komaj kaj razumemo. Vera je milost, Božje odpuščanje je milost, je zastonjski Božji dar. Jezus rešuje, Bog rešuje, ker noče, da se človek zlomi pod težo svojih grehov. On hoče človekovo spreobrnjenje, njegov nov začetek. Pri vsaki spovedi nam reče: »Pojdi in ne greši več!«

Farizejska drža je podoba zelo pogostega nečloveškega pristopa k sočloveku. Tukaj moramo biti vedno pozorni. Nimamo se pravice imeti za pravične, ker to nismo. Velikokrat tvegamo, da bi bili mi tisti, ki bi prvi vrgli kamen. Obsojamo farizeje iz evangelija, ker so tako neusmiljeni do grehov bližnjega, pri tem pa se ne zavedamo, da grešimo tudi sami. Ne mečemo kamnov, pač pa mečemo blato ogovarjanja, opravljanja, posmehovanja, norčevanja, kritiziranja. Če kdo iz kroga naših znancev pade, ali pa se o njem nekaj šušlja, se nad njim takoj pohujšujemo kakor omenjeni farizeji. Vendar pogosto ne zaradi tega, ker bi zares obsojali storjeni greh, ampak, ker obsojamo grešnika. Kajti ob očitnem slabem obnašanju drugega želimo nezavedno povzdigovati lastno poštenost. Evangelij, ki smo ga prebrali in nam je dan, da ga danes premišljujemo, nam predlaga močno zdravilo izpraševanja vesti. Rezultat bo naša prošnja za Božje odpuščanje in usmiljenje.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF