Preskoči na vsebino


Božje usmiljenje

Naša vprašanja o Bogu so pogosto podobna vprašanjem, ki jih je imel Mojzes. V prvem berilu smo bili priča enemu najlepših dogodkov iz Mojzesovega življenja. Kot begunec je v Madijanski deželi srečal Boga. Razodel se mu je v gorečem grmu. Razumljivo je, da je Mojzes skrivnostnega sogovornika najprej vprašal, kdo je. Naj mu pove vsaj svoje ime. Zanj je bilo ključno vprašanje, kdo je ta Neznanec, ki z njim govori in mu celo daje takšna navodila, kot jih daje gospodar svojemu podložniku. Kdo je ta neznanec, ki ga želi iztrgati iz ustaljenega življenja, ko je končno našel mir v Madijanski deželi. Dovolj je imel Egipta, iz katerega je zbežal in sedaj ga skrivnostni sogovornik pošilja nazaj v isti Egipt, naravnost pred faraona, zaradi katerega je zbežal. Ali naj sedaj temu glasu iz gorečega grma kar tako zaupa? Naj se zanaša na glas, ki ga prvič v življenju sliši?

Neznani sogovornik mu je na vprašanje odgovoril. Najprej mu je povedal svoje ime: »Jaz sem, ki sem«. Nato mu pove, kaj je njegov namen: »Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, usmili se bom, kogar se hočem usmiliti.« S tem pa je tudi povedal o sebi vse, razodel mu je svoje bistvo: »Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi«. To je njegovo pravo ime: Usmiljenje. Usmiljenje, ki je več kot samo ljubezen in sočutje. Usmiljenje je način Božjega bivanja. Našemu Bogu je ime Usmiljenje. On je Usmiljenje. Kako pomembno je to vedeti tako za posameznega človeka kot za vse človeštvo. To namreč pomeni, da je Bog zavzet za človeka, za človeštvo. Ni mu vseeno, kaj se z nami dogaja, naša usoda je njegova prva in največja skrb. Čisto drugače bi se odvijala zgodovina, če bi človek to misel vedno imel v svojem srcu, v svojem vedenju in v svojem delovanju. Od začetka sveta je blizu človeku, mu sledi, ga spremlja, zlasti takrat, ko je težko, ko človek misli, da je najbolje, da vzame svojo usodo v svoje roke; da bi vzel pravico v svoje roke. Kot je to storil Mojzes, ko je ubil Egipčana, ki je pretepal njegovega rojaka. Ni se obneslo. Mojzes je izgubil svobodo, rešitev je videl v begu v Madijansko deželo. A Bog je šel za njim, mu sledil, ne da bi Mojzes za to vedel. Ni mu sledil, da bi ga kaznoval za njegov greh. Njegov greh je uporabil za izpeljavo načrta svojega usmiljenja, kar je Mojzesu takoj na začetku tudi povedal: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva!« Slišal je njihovo vpitje zaradi faraona in priganjačev. Zato je stopil z neba, da jih popelje od tam v deželo, ki so jo nekdaj že imeli, v kateri so nekoč že bili svobodni.

Bog vidi, sliši in pozna; stopi dol in reši. Bog ni brezbrižen. Ali je tako tudi danes? Ni lahko verjeti v to Božjo bližino. Kje je Bog, se sprašujemo ob svojem trpljenju, ob trpljenju, ki ga zaznamo v svoji okolici. Kako prazno je takrat trpečemu človeku reči: »Bog te ljubi« - brez cmoka v grlu! Jean Vanier, ustanovitelj skupnosti Barka, je rekel: »Bližnjega je treba ljubiti s Kristusovo ljubeznijo. O ljubezni ni dovolj govoriti, potrebno jo je deliti, napraviti živo. Zato je Bog »stopil dol«, zato je Jezus »stopil dol« med ljudi, v ta svet…. Samo nekje ni stopil dol: s križa. Na križu ostal, da je ostal na naših križih. V letu usmiljenja nas tako uči in spodbuja papež Frančišek: »Tudi mi moramo stopiti dol; ne s svojega križa, ampak stopiti k bližnjemu, četudi s svojim križev vred. Tako kot je storil Mojzes. Stopil je dol: iz Madijanske dežele, iz dežele svoje varnosti, družinske sreče, ki se mu je tam nasmehnila – je stopil dol v Egipt s svojim grehom vred. Prav takšnega je Gospod izbral za poslanstvo svojega usmiljenja. Nas grešnike Gospod izbira za orodje svojega usmiljenja, saj drugih nima; Bog nima »negrešnikov«, ki bi jim zaupal svoje poslanstvo. Papež Frančišek nam kliče, da moramo »povzdigniti veličino resničnega Boga, ki nas ne obravnava ne po naših zaslugah in niti ne po naših dejanjih, ampak samo po velikodušni razsvetljenosti z njegovim usmiljenjem… Prva dolžnost Cerkve gotovo ni deliti obsodbe in izobčenja. Marveč razglašati Božje usmiljenje.«

Oznanilu usmiljenja sledi klic k spreobrnjenju. Ta klic lahko zaznamo v današnjem evangeliju, četudi se zdi, da zagovarja Božje kaznovanje, ko naroča, naj se nerodovitna smokva poseka. »Če se ne spreobrnete, boste, kakor takšna smokva, tudi vi pokončani!« Ali kakor tisti, na katere se je podrla stavba. Je to usmiljenje? Je to oznanilo Božjega usmiljenja? Je! Jezusova trda beseda nam je nujno potrebna, da nas zbudi iz dremeža. Gospodu ni na prvem mestu kaznovanje, ampak klic k spreobrnjenju. Smokva tri leta ni rodila. In še potem zaupa delavcu v vinogradu, naj ji pognoji, naj jo okoplje. To ni kazen za triletno nerodovitnost, to je potrpežljivo čakanje, to je usmiljenje. In tako bo čakal še naprej. »Gospod ni počasen v svojih odločitvah«, pravi apostol Peter v svojem pismu, »le potrpežljiv je z nami, ker noče, da bi se kdo pogubil, ampak, da bi vsi dosegli spreobrnjenje.«

Narobe je sklepati, da bo Božjega potrpljenja z trdovratnim človekom, enkrat konec in bo Božji ljubezni sledila pravičnost. To ni res. Božje usmiljenje je neskončno. Kdor njegovega usmiljenja ne bo sprejel, bo to storil po svoji volji, ne po Božji. Prosimo ga, naj nam v postnem času odpre srce in spoznanje, da se bomo zares odločili za njegovo usmiljenje in ga v zakramentu sprave tudi sprejeli.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF