Gora Tabor z dogodkom prikazanja poveličanega Kristusa je smiselno in pomenljivo nadaljevanje tega, kar se je zgodilo v puščavi, kjer je bil Jezus skušan. Obakrat ima Jezus sogovornika. V puščavi je bil to satan, ki je hotel pokvariti Božji načrt; tukaj, na gori spremenitve, za katero rečemo, da je bila to gora Tabor v Galileji, pa je Jezusov sogovornik nebeški Oče. V puščavi je bil Jezus na začetku svojega poslanstva, na gori spremenitve pa tik pred zaključkom tega poslanstva – spremenitev se je zgodila na poti v Jeruzalem, ki je bila pot v trpljenje in smrt.
Prvo sporočilo, ki nam ga prinaša ta dogodek je, da je Jezus svojemu poslanstvu ostal zvest, da ni razočaral svojega Očeta. Oče ga je na gori spremenitve vesel, pohvalil ga je in ga učencem predstavil v tistem sijaju, v katerega se bo vrnil po vstajenju od mrtvih.
Kaj sta si povedala na gori spremenitve Oče in Sin, ni zapisano, je za nas skrivnost. Samo sklepamo lahko, da sta se pogovarjala on nas, o našem odrešenju; da je Sin Očetu obljubil nadaljevanje poslanstva do konca in da je prav tako Oče Sinu obljubil, da bo z njim v najhujši uri. Vsekakor je ta dogodek Jezusa okrepil za to, kar ga je čakalo v Jeruzalemu. Prav tako pa je okrepil tudi apostole, ki so bili z njim. Opazili so odprto nebo in slišali Očetov glas, ki jim je dal eno samo naročilo: naj poslušajo Jezusa: se pravi naj mu sledijo, naj ga ne zapustijo. Takrat so vse obljubili, a so prav kmalu na to tudi pozabili. v vrtu Getsemani, ko bi Jezusu morali biti najbolj blizu: med sojenjem, na križevem potu in med križanjem – jih ni bilo.
Kako rado se človeku to zgodi. Kaj vse obljubimo, ko nam je lepo, ali ko doživimo poseben trenutek Božje bližine, ko je uslišana kakšna naša molitev: bom to, bom ono, bom bolj redno hodil k maši, bom bolj redno molil, bom pomagal ubogim… In kako hitro se izkaže, da so to bile zgolj obljube.
Za trdno vero, ki je ne zlomi prva preizkušnja, niso dovolj enkratni dogodki, lepi in blesteči; za trdo vero je potrebno poslušanje, tako, kot je naročil Očetov glas iz oblaka: »Ta je moj sin, moj izvoljenec, njega poslušajte!« Vsak dan sproti, od enega dogodka do drugega, ob vsaki priložnosti poslušati Jezusa. Iz tega, iz posčušanja, raste vera, ki bo kljubovala preizkušnjam. Vere nam ne bodo prinesli trenutni dogodki evforije, tudi če so dogodki še tako polni Božje prisotnosti, videnja in čudeži. Ti so lahko dobrodošlo okrepčilo, a zdržijo malo časa. Jezusovo besedo je potrebno vzeti zares in se ob njej truditi za poboljšanje svojega življenja, kar je bistveno naročilo postnega časa. Božja beseda je tista prava, resnična moč, ki nam pomaga do naše spremenitve. V Jezusovi besedi, v evangeliju moramo prepoznati Božji glas. Brez poslušanja bi se nam lahko zgodilo celo to, da bi videli Jezusa telesno, pa ga ne bi prepoznali. Koliko ljudi, ki so Jezusa srečali, ga videli na lastne oči, v telesu, so ga res samo videli toda to v njih še ni zbudilo vere. Ostal jim je tujec, postal celo nasprotnik, ki ga je treba spraviti s poti. Jezusove misli moramo uskladiti s svojimi mislimi; naše besede z njegovimi besedami, naša pota z njegovimi potmi. Potem bomo lahko rekli, da je on tudi naše življenje.
Seveda bomo s tem vedno imeli neštete težave. Vedno se nam bodo vsiljevale želje posvetnega namesto svetega, zemeljskega namesto duhovnega. Potrebno je veliko napora, podobnega vzponu na goro. Jezusov vzpon na goro Tabor skupaj z učenci opozarja prav na to: na napor, na trud, na odrekanje. Uskladiti Božje misli s svojimi mislimi ni preprosto. Tudi v tem trenutku: lahko so naše misli pri Gospodu, lahko iščemo v njegovih besedah naročilo zase, lahko pa razmišljamo, kaj bo za kosilo, ker nam že malo kruli, kam bomo šli popoldne, ker se obeta sonce… Če svoje misli usklajujemo s tem, kar je zunanje, površno, bomo takšni tudi ostali: vsakdanji in površni.
Prav tako je pomembno še nekaj. Ne smemo se pustiti, da nas zavede misel, da lahko čutimo Božjo bližino samo takrat, ko nam je lepo, ko se nam zdi, da imamo Boga na dosegu roke: na kakšni božji poti, na kakšni sveti gori, pri kakšnem čudovito pripravljenem liturgičnem slavju, ko je poroka, ko je neko posebno lepo petje, ko je na cerkveni slovesnosti vsaj nekaj škofov. To so lahko zelo lepi taborski dogodki. Toda to še ni srečanje z Gospodom. Gospod nam pripravlja srečanje s seboj, ko nas želi iztrgati iz objema greha, sovraštva, sebičnosti, naveličanosti. Tudi takrat, ko smo pri sveti maši in se nam eno uro zeha, ko gledamo na uro, kdaj bo konec… Tudi tam me čaka Gospod in mi govori na srce. Po tej poti se bližamo Veliki noči. Po poti boja s svojo grešnostjo, mlačnostjo, boja s svojimi zablodami. Jezus je izmučen od naših grehov. Razbremenimo ga: njega in sebe.
Franc Likar, župnik
