Preskoči na vsebino


Zlo, ki ga znorem premagati

Vsak dan smo ogorčeni, ko slišimo o zlu, ki je v svetu. Zelo poredko pa smo pozorni na zlo, ki je v nas: v naših mislih, v navadah, v medsebojnih odnosih. To pa je tudi edino zlo, ki ga moremo odstraniti. Zato imamo postni čas. V postnem času nas Gospod navdihuje in nam daje svojo pomoč, da najprej naredimo premik od pogleda na zunanje zlo, katerega nismo krivi, na zlo v naši notranjosti, katerega krivci pa zagotovo smo.
»Spreobrni se in veruj evangeliju«, smo slišali povabilo na pepelnico. Povabljeni smo bili naj začnemo z razpoznavanjem in odstranjevanjem tega zla. Obenem pa smo prejeli povabilo, naj se trudimo za dobro, ki naj zavzame mesto, kjer je bilo doslej zlo. Bog ve, da smo tega sposobni, čeprav bi mi sami v to dvomili.
Najprej nam je potrebno nekaj puščave, nekaj umika v svojo notranjost, v kateri ni vse na svojem mestu. Povedati si moramo kje smo in kakšni smo. Tega nam ne morejo povedati drugi ljudje. Ljudje bi v tem ocenjevanju pretiravali v eno ali v drugo smer: ali nam pripisujejo dobre lastnosti, ki jih v resnici nimamo, ali pa nam pripisujejo kaj slabega, takšnega, česar tudi nimamo.
Prav spoznati sebe, pravilno presoditi sebe, svoje namene, svoja hotenja, ravnanja, svoje odnose do drugih ljudi, ni lahka stvar. Ni lahko tudi zato, ker se v naše razmišljanje o sebi pritakne hudič. Ta nam bo predvsem dopovedoval, da v resnici sploh nismo slabi, da v nas ni nič slabega, naj se nehamo sekirati okrog svojih slabih navad in ravnanj. Tako se je spravil na Jezusa, kakor smo brali v evangeliju. Satan noče, da bi Jezus izpolnil načrt odrešenja, zaredi katerega je prišel na svet. In noče, da bi mi uresničili svoje življenje in bili srečni. Satan hoče nesrečne ljudi. V ta namen človeku ponuja troje: bogastvo, slavo in oblast. Satan noče srečnega človeka, ki pravi, da ima dovolj materialnih dobrin za življenje, da ne potrebuje več, kot mu je potrebno za življenje. Satan hoče, da je človek nenasiten v iskanju slave: da hoče še in še pozornosti od ljudi, še in še poklonov, priznanj in pohval. Nikoli jih ne bo toliko, da bi bil človek potešen. To satan dobro ve. In oblast: drugi ljudje, ne samo, da me hvalijo, naj se me tudi vsaj malo bojijo. Bali se me bodo, če bom imel nad njimi oblast; vsaj za drobec; kaj je lepšega kot biti gospodar.
S temi skušnjavami se tako kot nad Jezusa, spravlja tudi nad nas. Jezus se je uspešno uprl in satana odgnal. To mu je uspelo z Božjo besedo. Dovolj je bilo, da je satanu nekaj prebral iz Svetega pisma: »pisano je…« Božja beseda ima silno moč. Je učinkovito orožje proti zapeljevanju hudega duha. Kar je veljalo za Jezusa, velja tudi za nas. Za Jezusa je bila Božja beseda hrana. Hkrati mu je bila tudi orožje za boj s satanom. S tem orožjem je zmagal. Na Božjo Besedo satan nima na zalogi nobenega ugovora več.
Tudi za nas ima Božja beseda enako moč. Je hrana in moč. Satan nas dobro pozna. Naše besede, naše govorjenje ga ne bo ustavilo. Satana ne ustavi nobeno človeško znanje, nobena prebrisanost. Vsemu temu se on samo smeji. Edino, pred čimer bo odnehal, je Božja beseda. Tista, ki jo imamo v srcu, tista iz katere živimo, po kateri se ravnamo.
Satan nas poskuša odvrniti od Božje besede, ker se je boji. Ne boji se nas, boji se tega, kar je v nas Božjega. Boji se vsega, s čemer nas je Bog zaznamoval od krsta naprej.
Satan se trudi, da bi nas od tega odvrnil: da bi se požvižgali na svojo krstno milost, na moč drugih zakramentov in na Božjo besedo. Zlasti se trudi, da v nas zbudil brezbrižnost do Božje besede. Žal ne brez uspeha. Sveto pismo je za mnoge kristjane zadnja knjiga, ki jo bodo odprli. Božja beseda jih dolgočasi. Prijetneje je poslušati človeško modrost, leši je rumeni tisk.
Satan nas s tem skuša prepričati, da ne bi resno vzeli klica k svetosti. Dopoveduje nam, da saj nas bo Bog vedno rešil; da na vse čakajo nebesa kar tako, saj je Bog vendar sama dobrota in eno samo usmiljenje. V svetem letu je lahko huda zanka, ki si jo je zamislil satan: »na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen«. To je hudičeva zanka. Bog bo zate vse naredil brez tvojega truda, brez tvojega spreobrnjenja. Pomislimo samo na priliko o izgubljenem sinu. Poudarjamo samo Očetovo brezmejno in neskončno usmiljenje. Vse to je res. Toda ko nam satan pripoveduje to priliko, zamolči bistveno: očetovo usmiljenje se je zgodilo, ker se je sin prej pokesal in spreobrnil! Tega nam satan ne bo povedal.
Kako zlahka kristjani pustimo, da slava tega sveta zasenči slavo, ki pripada Bogu. Ena sama športna zmaga pritegne več pozornosti kot vsa Božja navzočnost v cerkvi, v evharistiji.
Hudič nas poskuša prepričati, da bomo uspeli, če odpišemo Boga. Satan zamenja resnico z lažjo. Tisto, kar je zlagano, človeku prikaže kot dobro. Uspe mu, da nas prepriča, če ne nosimo v sebi Božje besede , ki nam edina daje prava spoznanja in nas edina prav usmerja.
Če hočemo vzeti satanu moč, naredimo na začetku posta sklep: Božjo besedo bomo postavili v središče našega razmišljanja in ravnanja.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF