»Božja Beseda se je učlovečila in se naselila med nami.« To resnico nam Božja beseda še in še ponavlja v božičnih dneh. Beseda, ki je spremenila svet. Resnično obstajajo takšne besede, ki spremenijo svet. Tudi človeške. Pomislimo, kakšno moč ima beseda kakšnega vladarja, svetovnega voditelja, ki napove vojno. Koliko strahu zbudijo besede tistih, ki grozijo s terorizmom. Kaj vse se lahko v trenutku postavi na glavo zaradi besed.
Pa niso pomembne samo besede tistih, ki jih sliši ves svet. To so tudi besede v našem »malem svetu« besede, ki jih dva človeka izrečeta drug drugemu. Lepe ali težke; takšne, ki bodrijo in tolažijo, ali pa takšne, ki sečejo rane in ubijajo.
Vsaka beseda pa se na nek način »utelesi«, s tem, ko jo izrečemo. Preden besedo izrečemo, je v nas navzoča kot misel. Ko jo izrečemo, jo drugi slišijo, sprejmejo ali zavrnejo, vendar beseda je tu.
Podobno si lahko razložimo tudi vsebino današnjega, na videz težko razumljivega evangelija. Jezus Kristus, večna Beseda Boga Očeta je bival v Očetu, bil je njegova neizrečena misel. Ko je Bog to misel izrekel, je prišla na svet, se je utelesila. In ko se je utelesila je za vedno ostala na svetu. Naše človeške besede navadno utonejo v pozabo, Božja beseda pa za večno ostane. Druga posebnost Besede, ki jo je izrekel Oče, je v tem, da je postala človek. Božjo Besedo je mogoče videti in otipati, dostopna je vsem človekovim čutilom. Ni namenjena samo sluhu – ušesom, kar je naša vsakdanja izkušnja v srečevanju z besedami, ki jih govorimo.
Božja beseda je isto kot Bog sam. Sveto pismo – ko ga berem, poslušam, sprejemam njegovo sporočilo v srce, to je Bog sam. Še več: Božja beseda me je ustvarila in me ohranja v bivanju. Če je Bog živ, tudi jaz živim, če Bog ni živ, sem tudi jaz mrtev. Če Bog neha govoriti svojo večno ustvarjajočo besedo, se ves svet izgubi v nič. Dokler Bog govori, svet obstaja. In ob tem naletimo na še eno Božjo lastnost, ki je pravzaprav največja: Ljubezen. Bog zaradi te ljubezni želi, da svet obstaja. »V ljubezni nas je vnaprej določil«, smo slišali apostola Pavla, ko govori Efežanom. Njegova ljubezen je »gorivo«, ki poganja Božjo ustvarjajočo moč; moč, da »brnenje« Božje besede ne utihne.
Božja beseda ima še naslednjo lastnost. Zelo tiha je, komaj zaznavna, čeprav je od nje odvisen obstoj sveta. To nas marsikdaj čudi in bega. Zakaj Bog bolj odločno ne pove temu »naglušnemu« svetu, kdo on je, vsaj od časa do časa bi Bog lahko malo »zagrmel«, ker ga ne slišimo več.
Božja beseda je tiha, ker se ne vsiljuje. Bog želi, da jo človek sprejme brez prisile in brez strahu. Božja beseda ni beseda vladarja, ampak beseda matere, ki svojemu otroku šepeta na srce, da ga ljubi. Takšna se nam tudi razodeva s svojim prihodom na svet v skrivnosti božičnega praznika. V božičnem dogodku jo zaznamo v podobi otroka, povitega v plenice, kakršni so vsi dojenčki na svetu. Ne pozna drugega glasu, kakor glas Marije in Jožefa.
Temu glasu se pridruži še glas pastirjev, modrih z vzhoda in nekaj živali. Učlovečena Božja beseda je v plenicah in v jaslih, nebogljena in popolnoma odvisna od tistih, ki so okrog nje. Skratka – tako zelo nam je ta učlovečena Božja beseda podobna, preveč nam je podoben, da bi s človeškimi čutili mogli v njem prepoznati kaj več kot navadno otroško oglašanje. Toda samo tako moremo spoznati, na kakšen način želi Bog govoriti z nami: na človeški način, na naš način, po naše, v našem jeziku, tako, da ga razumemo.
Prav zaradi njegove neizmerne podobnosti z nami pa njegov glas tako zlahka preslišimo ali ga sploh ne slišimo. Apostola Janeza to neizmerno čudi in žalosti: »Beseda je bila na svetu, svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.«
Morda smo se vsi res preveč navadili na njegovo besedo, da jo zato prehitro zamenjamo z navadno človeško govorico. Ali kdaj pomislimo, da Sveto pismo, ki imamo doma morda nekje založenega v kupu papirja? Ni knjiga kakor so druge knjige. Da Božja beseda, ki jo beremo v cerkvi, ni govorica tistega, ki stoji tu na ambonu, ampak da je tisti ki bere, samo posodil Bogu svoj glas, beseda pa ni od tistega, ki bere. Ali se tega zavedamo najprej tisti, ki jo beremo.
In številni drugi načini, ko nam Bog govori!
Kaj bomo rekli? Če Bog govori tako po tiho, tako po človeško, tako po naše, potem moramo paziti, da ohranimo »dobro uho«, stalno skrbeti za čist posluh. Kadar da dirigent intonacijo, mora v zboru vladati 100% tišina. V sebi moramo vedno imeti dovolj zbranosti, dušne umirjenosti, da bo Božja beseda razpoznavna.
Prosimo ga, naj nas vsa božična srečevanja, ki smo jih bili deležni v teh dneh naredijo dovolj občutljiva, da bomo njegovo govorico zares zaznali kot njegovo, Božjo besedo.
Franc Likar, župnik
