Najprej iskrene čestitke skupini Jesen, ki se veseli dvajsetih – ne bomo rekli dvajsetih jeseni, ampak dvajsetih pomladi. Dvajset pomladi so najlepša leta. Za ta leta se danes tudi Bogu zahvaljujete in se z vami zahvaljujemo vsi. Za vse molitve, ki ste jih v teh letih naslovili na Boga za našo župnijo, za družine, za mir v svetu, še posebej za pokojne župljane, zlasti za tiste, ki so bili del skupine Jesen. Iz kronike, ki ste jo vsaj delno predstavili na plakatu ob dvajsetletnici, razberemo, da je bilo to dvajset rodovitnih let, da je bila skupina zelo dinamična in dejavna. Morda je danes res čutiti nekoliko utrujenosti zaradi manjšanja števila. Toda prav zato naj vam še močneje čestitam za veliko mero vztrajnosti, s katero se redno zbirate na srečanjih in ste pri tem v župniji morda komaj opaženi. Da vztrajate kljub temu, da se vaše število zmanjšuje, pa kljub temu ne rečete: »saj nas je tako malo… kmalu nas ne bo več«. Da se ne prepustite tarnanju, češ, da vas je malo.

Kompleks majhnosti je je danes prisoten vsepovsod: malo nas je kristjanov, malo nas je v nedeljo pri maši, malo je krstov, malo oziroma nič ni porok, … Malokatera skupina ali skupnost, ki ima neke resne interese se danes lahko pohvali z številčnostjo. Ljudje se umikamo v zasebnost, dejavnosti in združenja, ki bogatijo širšo skupnost so v veliki krizi in zanimajo vse manj ljudi.

Kaj bomo rekli?

Poglejmo današnji praznik, dan nedolžnih otrok. V evangeliju izvemo, kaj se je zgodilo. Komaj rojenemu Jezusu je kralj Herod stregel po življenju. V svoji strategiji zlobe je pomoril vse dečke do dveh let starosti. Evanegelij pravi VSE. Kakšna prihodnost je lahko čakala takšno državo. Če pobiješ vse, pomeni, da ne ostane nič. Pomeni, da je konec. Toda eno podrobnost pa človek lahko spregleda. Jezus je ostal. Bog je ostal. In to pomeni, da ni konec. Kjer ostane Bog, nikakor ni konec. Ostane upanje. Tega ne smemo spregledati. Jožef, ki je bil v sanjah opomnjen, naj vzame dete in njegovo mater in naj beži v Egipt, bi lahko obupal, pa ni. Spet se je izkazal vrednega zaupanja in je storil po Božjem naročilu. Zavedal se je, da ni le on na potezi, ampak je tudi Bog. Kaj je Božje naročilo, ki je veljalo zanj in velja za nas? Naredi, kar lahko narediš in ne stokaj, da se ničesar ne da. Vzemi otroka, vzemi Marijo osedlaj osla, zveži culo, če imaš kaj dati vanjo in pojdi. To vendar lahko narediš! Ne stokaj, kako ni nič mogoče, če razen stokanja nisi naredil ničesar! Na to bi morali kot kristjani, zlasti v družbi, v kateri smo manjšina in se tako tudi počutimo, bolj misliti. Ali res naredimo vse kar zmoremo, oziroma vse, kar Bog od nas pričakuje.

Uspeh nikoli ni naš. Uspeh je Božji. Sveto pismo, zlasti stara zaveza je vse polna takih zgledov. Ko je na primer Jozue, Mojzesov naslednik osvajal deželo, v kateri so prebivali tuji narodi, je dobil od Boga naročilo, naj se bojuje z mogočnimi Amalečani. Jozue je Bogu ugovarjal, skliceval se je na velikansko premoč Amalečanov, ki jih je bilo na stotisoče. »Nas je premalo!« »Koliko mož imaš?« »Šeststo« je zajecljal Jozue. »Preveč!« je rekel Bog. »Daj jih na pol!« S tristo možmi boš zmagal. Toda pod enim pogojem: da boš ti in da bodo ti možje delali tako, kot jim bom jaz poveljeval. Zmaga ni v vaši moči, je pa zato v moji. Nihče ni prešibak, nihče ne izgublja, če ravna po Božji volji.

Kakšen nauk! Ni pomembno, koliko nas je, pomembno je, da delamo v imenu Boga, da smo mu poslušni.

Ni pomembno koliko nas je v kakšni skupini, veliko ali malo. Pomembno je, da naredimo tisto, kar zmoremo. In če ne zmoremo narediti drugega, kot zmoliti rožni venec? Pa kje je kdo, ki si upa reči, da je to malo? En rožni venec: za nas, za tiste, ki ne molijo, za tiste, ki so šli v večnost in zanje nihče ne moli,… To je, kar delate v skupini Jesen. Bo kdo rekel, da to ni nič? Da je Jožef osedlal osla, vzel dete in Marijo, je bilo to nič? V primerjavi s tanki in bojnimi raketami gotovo. Ne pa v primerjavi z Božjo močjo in s poslušnostjo Božji besedi. Nič ni majhno, kar je storjeno v skladu z Božjo voljo, iz ljubezni do Boga in do bližnjega.

Ali kaj je število Izraelcev v primerjavi s tisoči Amalečanov. Kaplja v morje. Vendar: kaj zato, če nas je malo. Pomembno je, da to, kar delamo, delamo po Božji volji, v poslušnosti njegovemu načrtu. In je naše opravljeno delo večje od dela, ki bi ga opravili stotisoči mogočnikov, a ne v skladu z Božjo voljo. Da naredimo to, kar zmoremo in vse drugo prepustimo Bogu. Jezus vedno preživi, noben Herod mu ne more škodovati. Jezus ostane, Bog ostane in ostaja zvest in usmiljen.

Franc Likar, župnik