Na tem svetu ne bo nikoli dovolj poudarjena božična skrivnost učlovečenja, da je namreč Jezus »rojen, ne ustvarjen«, kakor molimo v veroizpovedi. Tudi ni bil rojen »naključno«, kar nekemu paru sredi Palestine. Njegovo rojstvo je Stvarnik skrbno načrtoval.
Na prvih straneh Svetega pisma je napisano, kako je Stvarnik začrtal linijo življenja človeškega rodu. S tem, ko je ustvaril Adama in Evo, je ustvaril družino. Lahko celo rečemo, da je družina krona stvarstva, ne človek kot posameznik. Družina ni stvar človeške domene, ampak sad Božjega načrta, Božje ljubezni, ki človeka vedno znova kliče: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi, da bosta oba eno telo.« Ljubezen, ki ju druži, se povečuje in plemeniti z rojstvom otrok.
Skupaj z ljubeznijo Bog podarja družini mnoge vrednote. Modri Sirah v današnjem prvem berilu podaja nekaj takšnih vrednost, ki so temelj za prave odnose v družini, ki zagotavljajo družini obstoj in srečo: spoštovanje, odpuščanje. Molitev, prizanesljivost in usmiljenje. Brez njih je življenje neznosno. Toda prav te vrednote naša zahodna družba tako neusmiljeno spodkopava. Ko ji uspe uničiti eno, se loti druge in kar ne neha. Vse to skupaj imenujemo načrtno rušenje družin, ki ni od danes, ampak vemo, da traja že nekaj stoletij in danes dosega srhljive in nerazumne razsežnosti. To ni delo človeka, ampak satana, ki se je zažrl v to družbo. Življenje naj bi se odvijalo mimo družine. Ne bo se. Satan to to ve; in on noče življenja, on hoče smrt, on hoče našo smrt in naše izumrtje. (Nova družinska zakonodaja v Sloveniji je samo logična posledica stanja duha, ki je doseglo dno. To je atentat na Boga. Padli smo na izpitu, ker smo se prepustili napuhu prvega padlega človeka – Adama in Eve in hoteli biti kakor Bog.)
Ker smo se odrekli življenju, je Evropa postala »Dom za ostarele«, a še kljub temu cinično posmehuje drugim kulturam, ki še rojevajo otroke.
Vrnimo se k modremu Sirahu iz današnjega prvega berila. On je še živel v času, ko je oče znal biti oče in ko je mati znala biti mati, ko je tudi otrok vedel, da je otrok, ki ima očeta in mater. In še nekaj je Sirah vedel, česar mi ne vemo več. Temelj družine je Bog. Družino je ustvaril Bog in samo na tem, temelju lahko družina obstane in uspeva.
Ker smo na to pozabili, se tudi nimamo kaj čuditi, če mladi ne sklepajo zakona, nočejo zakramenta. Če pa sklenejo zakon, je tako šibak, da se hitro sesuje. Ker ne gradijo na vrednotah Božjega izvora: spoštovanje, sposobnost iti iz sebe, gojiti skupne ideale, gojiti molitev. Vzemimo besede, ki jih je izrekla Marija, potem ko je našla Jezusa v templju: »Otrok, zakaj si nama to storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« »Tvoj oče in jaz«, bi se lahko zdela zanemarljiva podrobnost, pa je vendar pomembna in poučna. Marija in Jožef sta kakor ena sama oseba. Marija ne misli le na svojo tesnobo, ampak tudi na moževo in njegovo celo postavlja nad svojo: »Tvoj oče in jaz« in ne: »jaz in tvoj oče«.
Poročiti se pomeni preiti od »jaz« k »midva«. Dva bosta eno meso, eno samo bitje. Ednine ni več, je samo še dvojina.
Včasih v srečevanjih z ljudi srečaš človeka, ki ga ne poznaš in ne veš, ali je poročen ali ne. Pričakuješ, da bo v pogovoru »izdal« svoj stan. Pa se zgodi, da lahko govori eno uro, pa še vedno ne moreš ugotoviti, ali je poročen ali ne. Vse, o čemer govori, je ena sama ednina, en sam jaz. To pomeni, da je še vedno posameznik. Če bi se začel podrobneje zanimat za njegovo življenje, ki skoraj gotovo spoznal, da je njegov zakon težak jarem in ne način življenja, ki ga osrečuje.
Ko že omenjam besedo jarem. Nekoliko morda še vemo, kaj to je v kmečkem okolju. Ali je zakon jarem?
V Subiaku v Italiji je v nekem samostanu stara freska, ki prikazuje Kristusa poročenega s Cerkvijo. Vem, da je to Pavlova prispodoba, ki je nam je zelo domača. Kristus in Cerkev sta res prikazan kot ženin in nevesta. Kristus z eno roko objema
Okrog vratu nevesto, nevesta naslanja svojo glavo na ženinovo ramo; z drugo roko pa ženin nežno podpira nevestino roko. Ta prizor sestavlja neke vrste podobo jarma. In pove, kakšen jarem je zakon. Da to ni jarem, ki ga na ta dva človeka nalaga nekdo od zunaj (družba, Cerkev, kdorkoli), ampak je to jarem, ki ga oblikujeta onadva sama, ko združujeta dve svoji volji v eno voljo in to je tisti jarem, o katerem pravi: »Moj jarem je prijeten.«
Seveda lahko kdo tej podobi tudi marsikaj očita, da je moški še vedno moški, močan, z nadvlado, žena pa se le opira nanj. Res je: moški predstavlja moč, žena pa zaupanje.
Toda če hoče biti moški močan, potrebuje ženino zaupanje. Mi samo zaradi naših meril popačenih z grehom, poudarjamo moč nad nežnostjo. V resnici pa eno podpira drugo in ni enega brez drugega.
Tertuljan je o tem zapisal čudovito misel: »Kako lep je jarem, ki povezuje dva verna, ki imata eno samo upanje, eno samo željo, eno samo vodilo življenja in isto voljo služiti drug drugemu. Med njima ni nikakršne razdalje.«
Prosimo Gospod za družine, zlasti pa za mlade, ki so tako bojijo, da jim bo kaj odvzeto, če bodo zaupali svojo prihodnost Bogu. Da bi jim tudi naša molitev pomagal do spoznanja, da bodo samo v Bogu našli tisto, kar bo njihovo srečo naredilo zares trdno.
Franc Likar, župnik
