Znano je, da je življenje prvih kristjanov vnašalo v takratno družbo nov pogled na človekovo dostojanstvo, da je začelo spreminjati družbene vzorce. Nasproti uveljavljanju moči´ in oblasti´, oznanja resnico, da smo ljudje med seboj bratje in sestre. Ta misel se je hitro širila in se uveljavljala, seveda na jezo starega družbenega reda, polnega preračunljivega pehanja za oblast, za nadvlado nad ljudmi in narodi, ki so jo uveljavljali velikaši.
Kristjani so prihajali z drugačno močjo in nadvlado. NSluženje v moči jihova moč je bil Sveti Duh. Brali smo, da je bil sv. Štefan poln Svetega Duha. Vera prvih kristjanov ni bila produkt bistroumnih razglabljanj in preučevanj, ampak sad Kristusovega vstajenja, njegove zmage nad smrtjo in nad vsakršnim zlom.
Prva odlika kristjanov j bila SLUŽENJE. Štefan je bil diakon. Življenje po evangeliju, po Jezusovem zgledu. Življenje iz vere se odraža v drži služenja bratom in sestram. Kristjan vidi stisko in pomaga. Takšno krščanstvo že od samega začetka pomeni premik od sebe k sočloveku in pomeni preobrazbo družbe.
Če govorimo o sv. Štefanu in diakonih prve krščanske skupnosti, ugotovimo, da so izhajali iz judovskega naroda in so zgodovino svojega naroda dobro poznali. Vedeli so za vsa velika Božja dela, ki jih je Bog snoval skozi dolga stoletja pričakovanja Odrešenika. Če beremo Štefanov govor, ki ga je imel pred velikimi duhovniki, zapisan v 7. poglavju Apd v celoti, spoznamo v Štefanu učenega moža, ki do potankosti pozna Staro zavezo. Tega bogastva, ki je bilo Judom največja svetinja, kristjani torej niso zavrgli, ampak so ga od Judov hvaležno prevzeli in oplemenitili z evangelijem. Glavno sporočilo pri tem je, da Jezus uresničitev starozaveznih napovedi in da mora sporočilo, ki ga je prinesel na svet, postati vodilo v življenju posameznika, družbe in sveta. Kristjani smo poklicani, da to uresničujemo, da prekvasimo svet z duhom evangelija.
Kako? Po zgledu Štefana in ostalih prvih diakonov. Ti so skrbeli najprej za bolne, revne, odrinjene in oddaljene ter jih vključevali v krščansko skupnost kot enakovredne drugim. Besede, oznanilo prve Cerkve so diakoni potrjevali z deli.
Kot beremo v Apd, pa je takšna drža mnogim Judom zbujala slabo vest. Diakone so skušali spraviti s poti. O njih so začeli širiti laži in jih fizično preganjati. Diakoni pa so pri tem imeli v mislih Jezusovo besedo: »Če so preganjali mene, bodo tudi vas…. Toda, kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.« Štefan je bil prvi, ki je to izkusil. Veličina njegovega mučeništva se je pokazala, ko je vanj letelo kamenje: zaslepljenost tožnikov ni v njem zbudila sovraštva in ne omajala v veri, ampak prav nasprotno. Molil je za svoje preganjalce, da bi spregledali in tudi oni spoznali resnico.
Danes ni veliko drugače. Tudi v našem času gledamo tudi občutimo prizadevanja metalcev kamenja. Kamenje zaničevanja in blatenja tistih, ki jim je kaj do resnice, do zdravih etičnih vrednot. Kamenje odkritega sovraštva do kristjanov, ki leti v nas iz medijev. Trudijo se ubiti tisto, kar je v človeku Božjega: vero, sposobnost ljubiti in odpuščati, pripraviti človeka do tega, da bo sovražil.
Toda ne smemo tega dovoliti, temu se moramo upreti. Gre za življenje; nas in našega mladega rodu. Vendar se ne upiramo tako, da bi pobalinsko pobirali kamenje, ki leti v nas in ga metali nazaj. Mi imamo drugačno normo, to je Štefanova norma: Oče v tvoje roke izročam svojo dušo. V Očetovo usmiljenje v letu usmiljenja izročamo svojo dušo, dušo naših družin in našega naroda.
Ne smemo pustiti in nehati z dopuščanjem, da je naša vera še vedno skrita za visokim zidom zasebnosti. Za tem zidom smo zelo pogumni kristjani, na njegovi zunanji strani pa nas nihče ne prepozna in videti je, da nas ni. Pustili smo si dopovedati, da moramo tudi moralne sodbe ločevati na tiste cerkvene in one druge: družbene, civilne, politične.
Zunaj cerkvenih zidov se pač ne bomo obnašali po krščanskih normah in se ne bomo izpostavljali, da bi jih zagovarjali. Pustili smo si oprati možgane. Toda takšni bomo razmišljali in ravnali kakor lutke.
Ne smemo dovoliti, da bo iz naše srede še naprej odhajala krščanska plemenitost, tisti »diakonski« duh prve Cerkve. Ne smemo pustit, da nas zapušča duh solidarnost, duh usmiljenja in sočustvovanja. Za to pa nam je potreben Štefanov duh, to je Sveti Duh, moč od zgoraj, ki je Duh modrosti, moči in srčnosti. V svetem letu usmiljenja naj nas Gospod z njim napolni.
Nad sv. Štefanom so bila odprta nebesa. Tudi nad nami so. Odpira nam jih Božje usmiljenje, odpiramo jih tudi sami z zavezanostjo resnici in vsemu, kar je Božje.
Danes praznuje naša domovina. Tudi nad njo so odprta nebesa. Molimo zanjo, molimo za nas, da bi skozi odprta nebesa v odprta srca pritekala Božja usmiljena ljubezen in nas krepila.
Franc Likar, župnik
