»Kdo je ta, ki se je rodil?«
To je vprašanje, ki danes na božič vznemirja vse in vsakogar. Vsako leto znova. Dve tisočletji nista dovolj, da bi se našel kdo, ki bi dal tak odgovor, ob katerem si ne bi bilo več potrebno postavljati tega vprašanja. To je vprašanje posebne vrste. Vsak človek mora sam iskati odgovor in to ne samo enkrat v življenju, ampak vedno znova, vsako leto in vsak dan.
To vprašanje sta si prva postavila že Jožef in Marija: »Kaj se dogaja? Kaj bo iz tega otroka?« To vprašanje so si v prvi božični noči postavili pastirji: »Kdo je ta, ki se je rodil?« Koliko in kakšnih odgovorov je že slišal svet!
Enega od odgovorov smo slišali v evangeliju. Evangelist Janez je zapisal, da je ta, ki se je rodil, učlovečena Beseda; beseda, ki jo je izrekel Bog. To je Beseda, ki jo je Bog izrekel, preden je ustvaril svet in s katero je svet ustvaril. Beseda, s katero je ustvaril nas. Zato je rojstni dan Božjega Sina tudi naš rojstni dan. Isti apostol Janez nam kliče: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče, da se imenujemo in smo Božji otroci!«
Svet pa ga ni spoznal. Njegovi ga niso sprejeli in so raje ostali v temi. Kako je to mogoče, se je spraševal apostol Janez. Zakaj so imeli s tem težave celo apostoli sami? Ker se njihove predstave niso ujemale s tem, kar on v resnici je. Ker so pričakovali drugačnega odrešenika – niso pričakovali otroka, potujočega pridigarja, ki je stalno , ki je stalno v konfliktu z judovskimi velikaši in voditelji. Niso ga sprejeli, ker niso bili pripravljeni na takšna presenečenja. Njegova posebnost pa je prav to, da preseneča.
Največje presenečenje je njegovo učlovečenje. To mora človeku resnično vzeti sapo. Če se samemu stvarniku vesolja ni zdelo zamalo, da je postal človek, je s tem povedano vse, kaj človek v Božjih očeh. Človek je za Boga nekaj edinstvenega, je resnično krona stvarstva. Zato se mu zdelo nečastno, da postane človek, v vsem enak z njim, razen v grehu. Sprejel je nase našo človeško nebogljenost, pomanjkanje, lakoto, trpljenje, smrt. Vse, ki se ga v veri in ljubezni oklenemo, povzdiguje v nadnaravno obnebje in nam podarja nepredstavljivo dostojanstvo Božjih otrok, otrok luči, dedičev nebes.
V luči božiča se torej najgloblje razkrije dostojanstvo slehernega človeka v njegovi naravi, v njegovi človeškosti. Če pretrgamo zavezanost božičnemu oznanilu, to pomeni, da poteptamo človekovo dostojanstvo, kakor je bil človek ustvarjen.
V luči božiča se nam hkrati razkrije veličina življenja. Življenje je sveto in nedotakljivo od spočetja do naravne smrti. Gospodar življenja je samo Bog, mi smo le njegovi posredniki in oskrbniki, ki bomo glede tega ob svojem času dajali odgovor. In ga pravzaprav že dajemo. Evropa izumira, se prazni, polnijo jo ljudje od drugod. Kje so vsi tisti otroci, ki jim ni bilo dovoljeno, da se rodijo? Bog je žele, da bi imeli življenje v izobilju, pa smo se mu odrekli. Apostol Janez bi nadaljeval današnji evangelij – ljudje so bolj ljubili smrt kot življenje.
Blagor tistim, ki se danes trudijo biti v službi življenja. Ti imajo danes resničen razlog za praznovanje in veselje. Sejalci smrti, nesmisla, sejalci razvrata, ne morejo praznovati, ker nimajo česa praznovati. Blagor tisti, ki jim za prihodnost družine, za prihodnost naroda nobena žrtev ni pretežka. Ki se izpostavijo in ki se postavijo na stran življenja. Blagor tistim ki na Božji klic odgovorijo z dejanjem.
Letošnji božič praznujemo v letu usmiljenja. Božič je oznanilo Božjega usmiljenja, njegove nedoumljive ljubezni. To oznanilo si vtisnimo v srce, da bo v na več veselja, več luči in več optimizma. Če je Bog z nami, smo v resnično varnih rokah.
Franc Likar, župnik
