Bogoslužna besedila 4. adventne nedelje nas popeljejo v bližino Jezusovega rojstva, k izpolnitvi Božje obljube odrešenja. Vsa tri berila so povezana z božično skrivnostjo. Starozavezna prerokba je natančna: »Ti, Betlehem, Efrata. Efrata zato, ker je tu prebival Efraimov rod, ki je resnično bil le majhen, tisoči del velikega Judovega rodu: »Majhen si med Judovimi tisočnijami, a iz tebe mi izide on, ki naj vlada Izraelu.« Za Betlehem nikoli nihče od nas ne bi slišal, če se tam ne bi rodil Jezus. Nekaj podobnega velja za Nazaret »Ali more iz Nazareta priti kaj dobrega?«, so se spraševali celo apostoli, ko so ugibali, kdo je pravzaprav ta njihov učitelj Jezus iz Nazareta. In vendar so prav ti kraji zdaj verska središča sveta. Od tu prihaja Jezus, ki očara ves svet s svojo skromnostjo, majhnostjo, preprostostjo in uboštvom. Kot siromak se je rodil, kot siromak je živel in umrl.
Prinaša pa nas svet drugačno bogastvo, ki ga svet ne more dobiti od nikogar, razne od njega. Prinaša drugačne vrednote, za kakršne živi in se jih oklepa kralj Herod. Herod prinaša v svet sovraštvo, Jezus prinaša mir. Na božično noč so ga oznanjali angeli in njihov glas od takrat do danes ni utihnil. Tragika pa je, da čeprav človeštvo to oznanilo sliši, ga vsi ne priznavajo in ne sprejemajo. Vendar se svojemu poslanstvu ne odpoveduje in vedno znova zatrjuje svojemu Očetu z besedami današnjega drugega berila: »Glej prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« Enako težo in enak pomen imajo besede njegove Matere: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Jezus in njegova Mati sta model pokorščine in služenja nebeškemu Očetu in njegovim načrtom. Prav v to držo tudi nas vabi bližina božičnih praznikov. Bog nas potrebuje, ker mi in ker naši bratje potrebujemo Boga. Potrebujemo drug drugega. Elizabeta potrebuje Marijo, ker potrebuje tistega, ki ga Marija nosi pod srcem. Jezus bo potreboval Elizabetinega sina Janeza, da mu bo pripravil pot. Drug drugega so se razveselili.
Kdo potrebuje mene, koga potrebujem jaz? To je vprašanje, ki mora v teh dneh zaposliti naš razum in naše srce. Iti iz sebe naproti bližnjemu – to je sporočilo, ki nam ga bogoslužje prinaša zadnjo nedeljo pred Božičem. Od našega odgovora na to sporočilo je odvisno, kakšne praznike bomo imeli.
Premagati moramo to nesrečno obsedenost z mislijo, da ne potrebujemo drug drugega. Misel, ki se bohoti in zastruplja odnose med možem in ženo, med starši in otroci, med bolnimi in zdravimi, med bogatimi in revnimi, med mladimi in starimi: ne potrebujem te, brez tebe mi je bolje. Apostol Pavel lepo predstavi nujno potrebo po zdravih odnosih s primerjavo o človeške telesu: roka potrebuje telo in telo potrebuje roko… in tako vsak telesni del. Tisti, ki se zdi slabotnejši in uživa manj časti, je še toliko bolj potreben.
Kako lepo je odgovorila na ta izziv Marija, smo brali v današnjem evangeliju. Prvo, kar je spoznala potem, ko je sprejela Božjo ponudbo, je bila misel, da jo potrebuje sorodnica Elizabeta in se je hitro odpravila k njej. To dinamiko je v njej zbudilo učlovečenje Božjega sina. Odrešenje se začne uresničevati, ko človek spozna, da se mora približati človeku, ki je v potrebi. Marija to stori v naglici, brez odlašanja. V trenutku, ko bi si lahko mislila, sedaj pa moram biti doma, moram počivat in varovat skrivnost v sebi, varovat Božjega sina, da se mora pripravljati na rojstvo otroka, ne naredi tega. Vstane in gre k Elizabeti. To je prava dinamika, ki jo mora povzročiti v človeku Jezusova navzočnost, to je dinamika ljubezni. Te dinamike se učimo ob navzočnosti Jezusa, ki prihaja v nas. On ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel in dal svoje življenje za človeka.
In tudi sedaj prihaja, da se za nas daruje in da vsakega od nas usposobi za poslanstvo, ki ga je sprejela in živela Marija. Usposablja nas za ljubezen, da Jezusa ne bomo skrivali pred drugimi, ampak prav nasprotno, da ga ponesemo med ljudi.
Franc Likar, župnik
