Tretja adventna nedelja je v bogoslužju vsa prežeta z veseljem. Neke vrste »moto« so besede svetega Pavla iz drugega berila: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se!«

Bog je hotel, da bi zgodovino sveta, ki je polna solza in trpljenja, spremljalo tudi oznanilo sreče in jo kot rdeča nit povezovalo od začetka do konca. Gre za ljudstvo, ki je sredi drugih ljudstev nosilec obljube luči in veselja. Pred Jezusom je bilo izraelsko ljudstvo. V prvem berilu slišimo besede, s katerimi prerok Sofonija spominja izvoljeno ljudstvo na njegovo poslanstvo in skuša v njem spet prebuditi upanje in pogum: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj Izrael! Veseli in raduj se iz vsega srca!«

Po Jezusovem prihodu pa je znamenje veselja med narodi krščansko občestvo. Prve angelove besede Mariji se glasijo: »Veseli se!«

Smo v pričakovanju praznika Jezusovega rojstva. Pričakovanje katerega koli praznika je na nek način celo lepše od praznika samega. Pričakovanje poraja živo veselje. Krščansko veselje je »sobotno« veselje - veselje pred nedeljo, veselje v pričakovanju Gospodovega dne. Veselimo se že vnaprej. Kakor se otroci veselijo Miklavževega obiska že veliko pred njegovim prihodom. Čas za veselje je sedanji trenutek, kot pravi apostol Pavel: »veselite se v upanju«, se pravi v pričakovanju dobrin, ne šele tedaj, ko jih bomo dosegli. Zato se že sedaj veselimo tudi Jezusovega prihoda. Nebeške sreče, v katero upamo, se tudi ne bomo veselili šele takrat, ko bomo zagledali Boga iz obličja v obličje; čas za veselje nad nebeško srečo je že sedanji trenutek.

Mnogo ljudi tudi danes doživlja prav nasprotno. Ne premorejo veselja. Koliko ljudi trpi zaradi bolezni, depresij, zaradi pomanjkanja, izčrpanosti, ker se jim ni uresničilo, kar so želeli in so razočarani. V prvem berilu je beseda, ki se zdi napisana prav zanje: »Ne boj se, naj ti roke ne omahujejo!« Nikoli se ne vdajte žalosti in obupu. Storite nekaj, pravi prerok. Vzemite zdravilo, tableto upanja. Bog je dober in usmiljen. Odprla so se nam vrata v leto usmiljenja. Bog človeka ne pozabi, na koncu temnega predora vsakega čaka. Na nekem nagrobniku sem prebral napis: »noč se bo spremenila v dan«. Vedno je tako.

Apostol Pavel pa poudarja, da tolažba in veselje ne prideta sama od sebe. Vedno mora človek za to nekaj konkretnega narediti. Vera, zaupanje v Boga – DA, to drži, tudi ob tem mora biti tudi človekova dejavna zavzetost. Apostol je v svojem naročilu zelo konkreten: »Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem!«. Grški izraz dobrota pomeni cel sklop drž: miloba, pokazati ljubeznivost in strpnost; ljubezniva prijaznost. Prijaznost je krepost, ki je danes v veliki nevarnosti izumrtja. Koliko je samo v filmih surovosti, prostaškega govorjenja, tekmovalnosti, kdo si upa iti čez meje znosnega; javnega razkazovanja spolnosti. Vse to prostaštvo ljudje neopazno vsrkavamo in nam leze pod kožo. Zato je še kako pomembno negovati prijaznost. Prijaznost silno blagodejno deluje na naše medsebojne odnose. To ni samo stvar lepega vedenja. Prihaja iz srca.

Prav gotovo bi bilo v marsikateri družini življenje lahko veliko lepše z več prijaznosti v besedah, v kretnjah in v občuteni srčnosti. Nobena stvar bolj ne ugaša veselja kot neotesano vedenje. »Mil odgovor – pravi Sveto pismo – pomirja togoto, žaljiva beseda pa zbuja jezo. Zdravje jezika je drevo življenja. Prijazna beseda pridobi veliko prijateljev, ljubezniv jezik pridobi veliko naklonjenost. Prijazen človek pušča sled naklonjenosti in občudovanja, kjer koli gre mimo. »Kako je prijazen!« je prva misel, ki jo o njem izrečejo, ko se oddalji od njih.

Jezus pohvali prijaznost z besedo »blagor krotkim« ali pa, ko izpostavi sebe: »učite se od mene, ker sem krotak!« Apostol Pavel jo uvršča med sadove Svetega Duha.

Prijaznost je nepogrešljiva za človeka, ki želi drugim pomagati odkriti Kristusa. Apostol Peter je naročal prvim kristjanom, naj bodo vsakomur pripravljeni odgovoriti, če jih vpraša za razlog upanja – krotko in spoštljivo; s prijaznostjo. To so preprosti in prav za vsakega dosegljivi načini, kako tudi danes pričevati za veselje.

Nihče ne more biti vesel sam. Apostol Pavel je to rekel v množini: »Veselite se!« S tem je tudi rekel: razširjajte veselje. Ne smemo čakati, da bomo popolnoma dobre volje, da bomo nekomu naklonili nasmeh. Potrebno je zadržati zase kakšno tegobo in z drugimi deliti lepe stvari in ne nasprotno: da bi zase držali veselje, z drugimi pa delili tegobe in nadloge.

Prerok Izaija poroča, kako so sosednji narodi izzivali Izraelce, rekoč: »Radi bi videli vaše veselje!« Ali ni danes enako. Svet brez Boga, potopljen v sovraštvo in egoizem nas kristjane izziva: »Radi bi videli vaše veselje!« Vredno je poskusiti v adventnem času, najprej pri tistih, ki so najbolj blizu nas.

Franc Likar, župnik