Na drugo adventno nedeljo nas evangelist Luka povabi v puščavo, na srečanje z Janezom Krstnikom. Puščava je za življenje neprijazen prostor, zaznamovana s pomanjkanjem vode in hrane, polna nevarnosti, divjih zveri.

Je pa tudi kraj tišine in miru, ki človeku ponuja priložnost, da se umiri in spočije, da si vzame čas za razmišljanje o samem sebi, o življenju, o razmerah v svetu. V stari zavezi so se prav zato pogosto zatekali v puščavo preroki. V puščavi so se srečali z Bogom, se

z njim pogovarjali in sprejemali naročila in obljube.

V puščavo je šel tudi Janez Krstnik, zadnji prerok, ki odpira vrata v novo zavezo. V puščavo je šel najprej zaradi sebe, da se pripravi na poslanstvo, ki ga je imel od Gospoda. Pripraviti mora pot Odrešeniku, ki prihaja. Pripraviti mora sebe in svoje sodobnike.

Najprej je pomenljivo, da evangelist Luka zelo natančno opiše čas, ko se je to dogajalo; postavi natančen zgodovinski okvir. Bog ne prihaja na oblakih, mimo ljudi, mimo krajev in življenjskih razmer. Bog prihaja v našo zgodovino, v naš čas, zaznamovan z lepim in hudim. Prihaja v družini, kot član človeške družine. Prihaja v čas, ki si prizadeva sesuti družino, v ta tako težak, da ne rečemo usoden zgodovinski trenutek. Tako malo časa nas loči, ko bo govorjenje o očetu in materi sovražni govor. Premalo se zavedamo, kaj prihaja nad nas. Vsako svarjenje se zdi glas vpijočega v puščavi; glas, ki ga nihče ne sliši in nihče ne jemlje zares.

Toda Odrešenik prihaja. Smo na pragu svetega leta, pojutrišnjem bo sveti oče odprl svetoletna vrata, v nedeljo bodo to storili škofje po vsem svetu. To so vrata, ki jih Cerkev odpira Božjemu usmiljenju, da vstopi v ta svet in se ga usmili.

Nič pa se ne bo zgodilo, če ne bomo izravnali poti. Koliko je neprehodnih poti med nami ljudmi. Kaj vse zmečemo na te poti, da postanejo neprehodne. Nanje mečemo kamenje zamer, ostrih sodb in obsodb, predsodkov in antipatij. Adventni čas je božji in naš čas; leto usmiljenja je leto Božjega in našega usmiljenja. Pravega razloga za obup ni. Evangelij današnje nedelje to še posebej podčrta. V zgodovini Izraela so se ljudje velikokrat oddaljili od Boga. Bog pa se jim je kljub temu stalno bližal, kakor opisuje prerok Baruh v prvem berilu. V evangeliju pa naglaša veliko željo, ki jo ima Bog, da se mu ljudje približamo in nas bo rešil vsega, v kar smo zabredli.

Pa ne samo Bog, tudi mi moramo imeti dovolj močno željo, da nas Bog reši. Željo, ki ni samo želja, ampak se odraža v dejanjih. Poglobimo se v osebo Janeza Krstnika. Najprej se odločimo za nekaj puščave. Puščava ja kraj samote, kamor se umaknejo ljudje, da bi se srečali z Bogom. Tudi kdor bi rad sredi decembrskega hitenja imel nekaj časa zase, se mora umakniti v puščavo molitve. Tam lahko goji svoj odnos z Bogom. Povabimo v to puščavo še druge, zlasti tiste, ki so nam najbližji; svojo družino. Zavestno si poiščimo te trenutke, se zanje odločimo in jih negujmo. Rekli smo, da Bog prinaša odrešenje v konkretno zgodovino, v prav določen čas in razmere. In tudi v čisto naše, osebne in družinske razmere, v vso zapletenost naših odnosov, kjer smo tolikokrat nemočni in ne moremo ene same stvari razvozlati. Odrešenik nam prihaja naproti. Prihaja v našo naglico, v našo utrujenost, v našo zbeganost, negotovost. Ne zapirajmo mu vrat. Ne zapirajmo vrat drug pred drugim; odprimo sveta vrata medsebojnega spoštovanja, odpuščanja in tudi usmiljenja, kadar je potrebno. Ne bomo mogli vstopiti skozi svetoletna vrata, če bomo v srcu sami usmiljeni. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš nebeški Oče«, pravi Jezus. Božič se ne more zgoditi v srcih, obteženih z bremenom zamer, velikih in majhnih laži in izmikanj.

Težje kot so razmere v naši družbi, večja kot je negotovost, bolj si moramo biti blizu, si stati ob strani in preraščati vse, kar nas razdvaja. Predvsem pa se moramo bolj zares okleniti Božjega usmiljenja, ki nam na pragu svetega leta zagotavlja, da ni še prepozno, da ni še vse izgubljeno. Vse ovire, ki nam jih nastavlja okolica, da bi nas odvrnila od Boga, so premagljive z dovolj volje in poguma.

Franc Likar, župnik