Svetopisemska besedila prve adventne nedelje nam odpirajo oči za temeljno sporočilo, ki nam ga želi Gospod položiti v srca, da bi se mogli resnično pripraviti na praznik njegovega rojstva; kot poje pesem: 'če se Gospod ne rodi v našem srcu, potem božiča ni.'
Potrebno je, da se od časa do časa ustavimo in zavemo, kdo in kakšni smo, s kakšno držo naj vstopamo v prihodnost, ki se nam večkrat kaže bolj temna kot svetla, grozeča in ne vzbuja pravega veselja. Zato nas Božja beseda vabi, naj se zaustavimo ob treh temeljnih sporočilih adventnega časa.
1. Smo adventno ljudstvo. Za nas kristjane je ves čas našega zemeljskega življenja neke vrste advent, naše približevanje k Bogu, hrepenenje po njegovem razodetju in hkrati vstopanje Boga v naše življenje. Liturgično obhajanje adventa, ki se ponovi vsako leto, ni vrtenje v krogu, stopicanje na mestu, ampak je dvigovanje, vzpenjanje k cilju. Z vsakim novim adventom smo višje in bližje cilju. To pa pomeni tudi vse bolj povezani z Bogom, vse bolj zreli in trdni v veri, vse boljši v odnosih z ljudmi. Zato smo letošnji advent višje kot lani in smemo biti tega veseli. Ob tem pa biti odločeni tudi letošnji advent vzeti dovolj zares, da nas bo enako tudi ta dvignil še višje.
Kristjani smo ljudstvo, ki se nikdar ne naveličamo sedanjosti; lepa nam je prav zato, ker nas usmerja v prihodnost. Advent je v cerkvenem letu MOČNI čas, ko nam Bog želi v še večji meri podeliti svoje milosti. Vemo pa, da je Bog vse milosti, ki nam jih daje, vezal na našo molitev, post in dobra dela.
2. Prihodnost je naše veselje. Slišali smo, kako nas Jezus v evangeliju nagovarja, naj se otresemo strahu in žalosti, ter potolažimo svoja srca z zaupanjem in veseljem, kajti odrešenje se približuje. Približuje, ne odmika. Včasih se zdi, da se nam odrešenje izmika in odmika. Vidimo namreč vse več znamenj smrti: nasilje v svetu, dogaja se pred našimi očmi; tu je toliko gorja, ki ga za seboj pušča človeška hudobija. Ob vsem tem pa nam je zagotovljena Božja bližina. Tej se ne smemo lahkomiselno izmikati. Če nas na kaj opozarja dogajanje v svetu je to, da je bilo dovolj odmikanja od Boga, da je bilo dovolj zanikanja njegove ljubezni, dovolj nevere in samopašnosti. Še je čas, da se zares, s spreobrnjenim srcem, v svoji notranjosti vrnemo k Bogu in bomo deležni njegove tolažbe in veselja.
3. Bodimo pozorni na Božja znamenja. Današnja Božja beseda nas zelo spodbuja k pazljivosti v gledanju dogajanj v svetu. Prvo, kar je pomembno je, da ne smemo biti brezbrižni; to se mene ne tiče, to mene ne ogroža. Zlo v svetu je problem vseh nas, ker ga z vsakim, najmanjšim osebnim grehom tudi sami množimo.
Tudi vse tisto, kar se nam kaže vabljivo, v lepi luči, je velikokrat lahko le hudičeva zanka in prevara. Jezus naroča čuječnost, ki ne sme pojenjati. Če se nam zdi, da je Božji glas utihnil, moramo vedeti ,da Božji glas, njegova beseda ne utihne. Le naša ušesa so včasih predaleč od nje.
»Neki kralj, ki je bil na tem, da se poroči, je nenadoma moral na dolgo potovanje. Minevali so dnevi in leta, ne da bi zaročenka prejela od njega kakšen glas. Vsi so ji govorili, da je pozabil nanjo in naj tudi ona pozabi nanj. Vendar je ona vsakokrat, ko je bila sama, vzela v roke njegovo zadnje pismo, ki ji ga je napisal pred odhodom. V pismu ji je obljubljal zvestobo. Čez leta se je kralj vrnil in se je sam začudil, da mu je bila zaročenka zvesta. Ona je odgovorila: »Imela sem pismo in verjela sem ti.«
Tudi mi imamo Pismo. Znova in znova ga vzemimo v roke in verujmo Njemu, ki nam ga piše.
Danes je nedelja Karitas. Ni slučajno, da na prvo adventno nedeljo, na začetku cerkvenega leta. Cerkev z dobrodelnostjo, skrbjo za uboge, kaže pot v prihodnost. Kaj je vzrok strahov, ki bremenijo naš svet in naš čas? To, da smo se oddaljili eden od drugega. Oddaljili smo se od ljubezni. Strah nas je, da bomo v nesreči ostali sami. Težki in negotovi časi nas pozivajo, naj si bomo blizu, naj si pomagamo. Dobrota in medsebojna bližina je edina moč, ki go držala odprta vrata v srečno prihodnost. To je prihodnost, v katero lahko stopamo samo z roko v roki. Drug drugega smo potrebni. Revni potrebujejo bogate, pa tudi bogati revne, da se ob njih učijo ceniti materialne dobrine, da se zavedajo pomembne resnice: svet ni moj, kar je na svetu, pripada vsem.
Odrešenik, čigar prihod pričakujemo za božič, bo prišel med nas samo kot sad naše vere, upanja in bratske ljubezni.
Franc Likar, župnik
