Mnogo lepih sporočil se je nabralo v obhajanju preteklih nedeljah, ob dogodkih in praznovanjih, ki smo jih doživljali: praznik Vseh svetih, zahvalna nedelja, praznovanje z našimi zakonskimi jubilanti. Pred nami je praznik Kristusa Kralja, zaključek cerkvenega leta in nov adventni čas. V ta razgiban čas sodi tudi današnja nedelja, ki z Božjo besedo, ki jo beremo, želi v nas prebuditi pričakovanje Gospodovega prihoda. Preseneča in morda celo bega pa nas misel, da je Gospodov prihod bolj opisan kot katastrofa, kakor pa dogodek veselega srečanja in praznovanja. Gospodov prihod bodo spremljala nenavadna in grozeča znamenja: sonce in luna bosta otemnela, zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale.

Vprašajmo pa se, kakšne občutke vzbuja ta opis konca sveta v današnjem človeku in kristjanu. Statistike pravijo, da komaj 30% ljudi, ki hodijo v cerkev še verjame v posmrtno življenje. Kaj potem lahko sodobnemu kristjanu pomeni takšen evangelij, kot smo ga brali.

Zdi se, da zmore vzbuditi samo dve občutji, na kateri pa Jezus ni imel namena odgovarjati.

Prvo takšno občutje je RADOVEDNOST, ki se v kom zbudi. Tej radovednosti je primešana posmehljivost. Rezultat tega pa je, da človek zamahne z roko, češ, to so navadne čenče, s katerimi duhovniki strašimo ljudi. Mnogi rečejo, da Cerkev izgublja tudi zato. Ljudje se ne pustijo več kar tako voditi za nos, niso več tako nepoučeni in naivni, kot so bili nekoč. Danes razmišljajo s svojo glavo.

To so ljudje, ki niso odprti za resno razmišljanje o življenju, ne trudijo se brati znamenj časa, ki so še kako zgovorna in se zdi, da iz dneva v dan bolj pritrjujejo temu, kar je povedano v evangeliju.

S tem pa je povezano drugo občutje, BREZBRIŽNOST. Človek živi po svoje, zagledan je v - vemo kaj; večnosti pa zanj enostavno ni. Čemu bi torej razmišljal o tem, česar ni.

Neka stara zgodba, legenda, ki pa ima zgodovinske temelje, pripoveduje, da je ob vznožju Nanosa na pivškem stala vasica z imenom Gradišče. Te vasice že mnogo stoletij ni več, ruševine, skrite pod plastjo zemlje in grmovja pa njen obstoj potrjujejo. Legenda pripoveduje o njenem žalostnem propadu. V tej vasici je živel kmet, ki pa je opravljal še dodatno »obrt«: bil je divji lovec. Zelo pogosto je hodil v goro in poznal vsako skalo. Nekoč je njegovo pozornost pritegnila velika razpoka v skalovju na robu pobočja nad vasjo. Spoznal je, da vasi grozi plaz. Vsakih nekaj dni je hodil v goro in z dolgo palico meril širino razpoke. Vsakokrat je na palico naredil zarezo . Razpoka se je nevarno večala. Seveda ni ostal samo pri opazovanju. Šel je med sovaščane, od enega do drugega in jih opozarjal na nevarnost, svaril, naj se izselijo. Toda nihče ga ni vzel zares. Imeli so ga za vaškega posebneža in se mu smejali. Nihče se ni niti toliko potrudil, da bi šel z njim v goro in bi razpoko pogledal. Ubogi kmet se je malo iz strahu pred plazom, malo iz užaljenosti, preselil v sosednjo vas. In tisto, kar je napovedoval, se je zgodilo. Danes je vidna sled, kjer se je utrgal plaz, spodaj iz razvalin raste borov gozd.

Sporočilo te zgodbe je zelo blizu sporočilu današnjega evangelija. Evangelij oznanja prihodnost, ki se mnogim zdi nemogoča. Jezus vztraja. Človek mora nekaj ukreniti, mora nekaj spremeniti v svojem življenju, če hoče obstati in se izogniti katastrofi. Evangelij je oznanilo prihodnosti, ki človeka ne more pustiti hladnega, predanega brezbrižnosti in posmehu.

Jezus nas vabi k nekemu drugemu razpoloženju, ki je nasprotno od posmehljivosti in brezbrižnosti. To tretje razpoloženje pa je ZAUPANJE. Človek, ki zaupa, ostane resen in miren. Resen, ker se zaveda teže izrečenih Jezusovih besed in hkrati miren, ker v njegovem življenju ni nič obremenjujočega. Zaupanje je razpoloženje človeka, ki se veseli tega, da Bog vodi njegovo življenje in se zato Bogu prepusti. Človek, ki zaupa, je človek, ki zvečer mirno zaspi in se zjutraj nasmehne novemu dnevu. In se ne vznemirja niti ob tem, če bi izvedel, da je to njegov zadnji dan na tem svetu.

Jezus nas v današnjem evangeliju res ni imel namena prestrašiti. Če je njegova beseda zvenela ostro, je to zato, da je ne bi preslišali, da bi z njo računali. Ta beseda ni grožnja, je obljuba, iz katere kristjani zajemamo razloge svojega upanja.

Franc LIkar, župnik