Na zahvalno nedeljo govorimo o hvaležnosti in zahvaljevanju; v povezavi z vsebino današnje Božje besede pa tudi o darovanju, o dajanju in dobroti, po kateri moramo biti kristjani razpoznavni.

Jezus nam to pove s čudovitim zgledom uboge vdove, ki je podarila vse, kar je imela – dva novčiča. To je bilo malo, toda ker je bil njen namen plemenit, je darovala več kot vsi bogataši, ki so dajali od svojega preobilja. Pomemben je torej namen, s katerim človek daruje. Neki slovenski pregovor pravi, da boš prej od mrliča dobil besedo, ko od bogataša dar. Apostol svari kristjane, da jim bo bogastvo v veliko breme na dan sodbe, če ga ne bodo na tem svetu prav uporabljali. Pravi namen uporabe imetja je darovanje tistemu, ki ima manj od tebe. To pa narekuje ljubezen do bližnjega, ki je največja zapoved. Človek ki ljubi, ne daruje tako, da bi pričakoval plačilo ali pohvalo.

Pravijo, da so tri vrste darovalcev.

Prvi so OČITAJOČI darovalci, ki dajejo, vendar z nejevoljo in oponašanjem. Stalno meče očitke in išče izgovore, pravi, da sovraži fehtarjenje.

Drugi so DOLŽNOSTNI darovalci. Daje zgolj iz občutka dolžnosti in prav tako kot prvi godrnja: že spet moram dati, že spet me nekdo nekaj prosi. Kdaj bom imel mir.

Tretji pa so HVALEŽNOSTNI darovalci. Hvaležnosti darovalec daje, ker sam vidi potrebo, ne da bi ga kdo posebej prosil; daruje z veseljem in iz srca in je vesel, da je mogel pomagati. V Božji besedi današnje nedelje imamo dva takšna zgleda: vdova, ki je s hrano postregla preroku Eliju in vdova, ki je v tempeljski nabiralnik vrgla dva novčiča.

Samo ta, tretji darovalec je srečen človek. Samo tak dar Bog opazi in po Božje poplača.

Pa ne gre samo za hrano, denar in druge materialne dobrine. Vzemimo na primer nedeljsko mašo. Tudi tukaj poznamo tri vrste darovalcev, glede na to, kako kdo Bogu daruje svoj čas, svoje češčenje. Očitajoči darovalec bo rekel: »Zakaj mi je treba hoditi vsako nedeljo k maši?« Dolžnostni darovalec se bo sprijaznil s tem, ko bo rekel: nedelja je in moram k maši; tako sem se naučil kot otrok. Hvaležnostni darovalec pa bo rekel: »Srečen sem, da je danes nedelja in da lahko grem k maši. Hvaležen sem, da sem zdrav in lahko grem.«

Zgled darovalca, ki je vesel in hvaležen, nam pove, da je največja sreča za človeka to, da lahko daruje. Od svojega daru ima največjo korist on sam – je srečen, vesel in hvaležen. S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo.

V središču evangelija torej niso tisti, ki jim dajemo, tisti, ki so ubogi in so v potrebi. V središču sporočila je ta, ki daruje, je njegovo srce. Bolj kot je srce odprto, več lahko Boga vanj dene svojih darov.

In za te darove smo mu danes hvaležni. Bog se v svoji darežljivosti ne da prekositi. Želi imeti edino prostor, kamor bo svoje darove lahko položil: to je hvaležno človeško srce.

Neki pesnik takole razmišlja: Ko Boga prosimo za rožo, nam da cvetoče poljane; ko ga prosimo za vodo, nam da oceane; ko ga prosimo za svobodo, nam odpira vesolje; ko ga prosimo za hrano, nam daje svoje meso in kri.

Narava je legla k počitku. Tudi letos smo kdaj potarnali: enkrat je bilo premalo dežja, enkrat preveč, enkrat lomasti burja, drugič je je pozeba. Prav je, da pogledamo nazaj tudi z očmi hvaležnosti, saj niti en dan nismo bili lačni zaradi neprijaznega vremena.

Pa še to: gotovo smo v tem letu kaj darovali in zaradi tega nimamo danes nič manj. Hvala Bogu, da nismo dali zadnjega, kar imamo, kakor je darovala vdova iz evangelija. Bogatejši smo, če smo dobri. Za vse recimo danes Bogu hvala.

Franc Likar, župnik