»Hočem biti svet!« se je glasilo geslo letošnjega oratorija, to je enotedenskega srečevanja otrok in mladih po mnogih slovenskih župnijah. Dovolj je odpreti tednik Družino in pogledati srednje strani, da vidimo, kako je oratorij razgibal na tisoče mladih s povabilom, naj se trudijo biti sveti po vzoru svetega Dominika Savia, ki je še mlad dozorel v svetnika, ki je živel v 19. stoletju ki ga pozna in časti vsa Cerkev.

Pa nam ni treba segati v daljna stoletja nazaj, niti ne v druge dežele in na druge celine, vzorov svetosti imamo veliko tudi doma in so del naše dobe. Slovenci imamo kar precej svetniških ljudi, za katere bi želeli, da dosežejo tudi čast oltarja z uradnim priznanjem Cerkve: Baraga, Gnidovec, škof Vovk, naš rojak Filip Terčelj in mnogi drugi.

Pa tudi to niso vsi, ki jih danes objema naša misel. Vsak od nas si lahko danes prikliče v spomin ljudi, ki jih zaradi njihovega življenja, človeških vrlin, poštenosti, zvestobe veri in prepričanju, občudujemo. Bili so nam vzorniki, njihov zgled nas je spodbujal, naj jim sledimo v življenju. Tu so mnogi resnični mučenci za vero in vrednote, ki so bili umorjeni na naših tleh v prejšnjem stoletju. To so njihovi domači, ki niso poznali maščevanja, ampak so po Jezusovem vzoru molili: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Prav je, da se enih in drugih spominjamo in se jim priporočamo, zlasti takrat, ko morda ne moremo odpustiti majhnih zamer, krivic in vsakdanjih malenkosti.

Današnji slavljenci so tudi mnogi naši starši in znanci, ki so šli skozi različne življenjske preizkušnje. V marsičem so nam bili vzorniki in nas je njihov zgled spodbujal, naj jim sledimo, naj posnemamo njihove plemenite življenjske drže.

Praznik Vseh svetih prav zato, ker se spominjamo vse te množice poveličanih bratov in sester, danes prebuja v nas neko posebno hrepenenje po lepem, čistem in svetem življenju: »Hočem biti svet!« To je isto, kot bi rekel: »Hoče biti srečen; hrepenim po sreči, nočem zapravljati svojega življenja za prazne reči, življenje je prekratko, da si ga zapravim za tisto, kar ni sveto!« Življenje, ki ga imam, je preveč dragoceno, da bi ga uničeval z zamerami, zagrenjenostjo, sebičnostjo.

Svetost in sreča sta v izpolnjevanju tega, kar je Bog namenil človeku: naj izpolnjuje njegovo voljo, njegov načrt, vpisan v našo človeško naravo. Kdo ne želi biti dober, vedno boljši? Če se temu odpoveduje, se oddaljuje od tistega, kar bi ga osrečevalo, torej tudi izpolnjevalo njegovo življenje.

Beseda svetost je z mnoge nerazumljiva in zato nesprejemljiva. Zakaj? Ker se niso nikoli zares potrudili iskati srečo po predlogu evangelija. Ker se niso nikoli zares odprli dobroti, odprtosti za sočloveka, za stvarstvo. Evangelij nam postavlja visok ideal, izrečen v Jezusovih besedah, zapisanih v Jezusovih osmerih blagrih. Z življenjem po Jezusovih blagrih spopolnjujemo Božji načrt stvarjenja, ker v ta svet vnašamo dobroto, odpuščanje, ponižnost, mir, usmiljenje in odpuščanje. To so vrednote evangelija, na katerih živi in preživi svet in se izpopolnjuje to, kakor želi Bog.

Kolikokrat podvomimo v te vrednote, ki jih oznanja Jezus v osmerih blagrih; življenje nam vsak dan dopoveduje, da nič ne velja, če si ponižen, miroljuben, če odpuščaš, če si pošten, zvest. Današnji praznik je dokaz, da se kljub vsemu splača truditi zanje. Vse blagre bi lahko strnili v enega: blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali. Plačilo je obljubljeno na drugem, ne na tem svet. Naš cilj pa ni ta svet, ampak oni svet, v katerega so vstopili naši rajni bratje in sestre in ga mi komajda slutimo.

Kolikor bolj se bomo trudili živeti blagre, bolj bomo sveti in toliko bližji bomo našim bratom in sestram, katerih bližine si sedaj tako želimo.

Franc Likar, župnik