»Gospod, da spregledam!« Komu se ne bi v srce zasmilil človek, ki je slep in goreče prosi, da bi videl.

V središču oznanila današnje nedelje je slepi Bartimaj. Bil je berač, dan za dnem je posedal ob poti, prosil vbogajme in živel od tega, kar je dobil. Drugega ni zmogel. Čeprav ni videl, pa je zelo dobro slišal. V vrvežu množice je slišal sporočilo, da prihaja Jezus. O njem je gotovo slišal že kdaj prej, prav gotovo to, da je že napravil ta in oni čudež, da je tega in onega ozdravil. Tudi njemu more pomagati. Zato je Jezusu zaklical, naj se usmili tudi njega.

Ta klic je sprožila njegova vera. Bartimaj je bil slep samo na zunaj, samo telesno, s svojimi notranjimi, duhovnimi očmi pa je zelo dobro videl. Videl je, v čem mu lahko pomagajo ljudje, da je pomoč ljudi lahko kakšen kovanec, ki mu pomaga, da preživi, videl je pa tudi, da mu Jezus, ki prihaja mimo, lahko podari tudi tisto, česar mu ljudje ne morejo podariti in zaradi česar je berač. Priložnost, ki se mu je v tem trenutku ponudila, je edinstvena in je mora ne bo nikoli več. »Zdaj ali nikoli!« In ne oziraje se na druge ljudi, kaj mu bodo rekli in kaj si bodo mislili, zakriči in zavpije po pomoči. Bartimaj je človek, ki noče izgubiti priložnosti. To je njegova življenjska priložnost.

Tukaj že najdemo prvi nauk, ki je namenjen nam. Izkoristiti vsako priložnost za srečanje z Gospodom. Ne biti notranje slep in gluh. Z notranjim pogledom in sluhom zaznamo njegovo bližino. Za srečanje z Jezusom nam je potreben notranji pogled, pogled vere. Saj nam izkušnje govorijo, da nam zunanji pogled, pogled telesnih oči tega spoznanja ne more dati. Kdor veruje samo tisto, kar vidi, Božje bližine pač ne more zaznati in dojeti.

Drugi nauk, ki nam je namenjen, prihaja od množice, ki želi slepega Bartimaja utišati: »Mnogi so ga grajali, naj umolkne.« V tem odzivu množice se razodeva prikrita namera naše dobe, kako utišati vero. Vere se ne sme javno pokazati. Vera je zasebna stvar. Kristjan svoje vere v Jezusa ne kaže v javnosti pred drugimi. Kaj bodo rekli, kaj si bodo mislili o tebi. Lahko veruješ v katerega koli boga, lahko si ga tudi sam narediš, samo, da ni krščanski Bog, da mu ni ime Jezus. Če je tvoj Bog Jezus Kristus, se skrij in tega ne razglašaj, ker si čuden. Molči o njem, da se ti ne bodo smejali. Kristjan je za okolje moteč, zato naj bo čimbolj tiho. Moteč je za okolje, ki je samo najbolj slepo in noče videti. Ni bolj slepega človeka, kot je tisti, ki noče videti. To je pogubna slepota. Koliko je neodgovornega, zasmehljivega požvižgavanja na duhovne in moralne vrednote. Ta brezbrižnost je poplavila in prekrila vse, kar nam je še nedavno bilo sveto. Zato nam vlada zmeda in megla.

Toda nad to meglo je sonce. Proti njemu nas usmerja Bartimaj. On nam govori, da je človeško srce vendar tako žejno v hrepenenju po pravi sreči, da ga ne more utišati še tako prebrisana zlaganost množice tega sveta.

Človek, ki hoče priti do svetlobe, ki jo prinaša Kristus, mora narediti to, kar je naredil Bartimaj, potem, ko je zaznal Jezusovo bližino: odvreči mora plašč. Ta plašč je simbol zaverovanosti vase. Kako rad se človek zavije v ta plašč in se v njem počuti gotov. V resnici pa ga le otežuje. Spomnimo se, kaj je v stari zavezi storil Elija, ko se je na vozu dvignil v nebo. Odvrgel je plašč, da je padel na zemljo. Ali kaj so naredili Izraelci v znamenje spokornosti, ko so grešili in se želeli vrniti k Gospodu: slekli so plašč in ga pretrgali na dva kosa. In kako so Jezusu pred križanjem slekli plašč – nič več ga ni priklepalo na ta svet, razen ljubezni do tistih, za katere je šel na križ. Tu pa imamo Bartimaja, ki odvrže plašč svoje preteklosti. To dejanje je za nas. Vsak človek je povabljen, da odvrže plašč starih navad, kjer se počuti dobro in lagodno in se ne ozira na nič in na nikogar. Kaj vse je še lahko ta plašč, v katerega se zavijamo; tudi naša polovičarska vera, vera »za vsak slučaj«. Tisti, ki smo še bili pri vojakih se spomnimo na vojaško suknjo. Navadno si ti dali takšno, da ti sploh ni bila po meri. Ali te je tiščala, ali pa ti je bila prevelika in si se v njej počutil smešno. In če se je še napila dežja – kaj si boš želel drugega, kot da jo čimprej vržeš s sebe. Žal se mnogi kristjani počutijo enako oblečeni v svojo vero, v svoje verske navade.

S Kristusom nas sveti Pavel prosi in opominja, naj slečemo starega človeka, plašč, ki nas utesnjuje in si odenemo Kristusa: njegovo ljubezen, ki je vsak dan lahko sveža in nova, ki nas vsak dan na vsakem koraku lahko na novo presneti, če smo le pripravljeni na to, kot je bil slepi Bartimaj.

Franc Likar, župnik